Zebra

Še ena v seriji odličnih knjig, ki jih imam srečo prebirati zadnje čase. Srce parajoča, a zelo poučna in dragocena avtobiografija.

17 letno dekle iz Avstralije (sicer hči Kitajca in psihično nestabilne Avstralke) se zaljubi v malezijskega princa Bahrina, odide v Malezijo, prestopi v islam in se poroči z njim. V otroštvu zlorabljana od očima, lastne matere in končno tudi od avstralskih socialno-psihiatričnih služb, postane sužnja nasilnega in psihopatskega moža. Okolica je servilna do njenega moža ter slepa in gluha za njene stiske. Rodi dva otroka, mož se poroči še z drugo ženo - mlado barsko plesalko. Po nekaj letih avtorica z otroci obišče Avstralijo in se ne vrne nazaj v Malezijo. Po sedmih letih lepega življenja ji psihopatski princ ugrabi oba otroka. Sledi desetletje obupa, v katerem se energično udejstvuje v raznih akcijah za izboljšanje položaja otrok po vsem svetu.

“Ni me zasnubil, temveč je oznanil svojo odločitev. Bahrin je odpravil vsa moja vprašanja in dvome o moji prihodnosti, rekoč: ‘Ne pokvari tega z besedičenjem. Pojdi domov in me počakaj.’ Ubogala sem ga. Tisto popoldne sem sedla na letalo, ne da bi se zavedala, da sem v najinem odnosu ustvarila vzorec, ki ga bo težko odpraviti - vzorec popolne poslušnosti.”

“Rekli sta, da je moja dolžnost ugajati svojemu možu na vse možne načine. O vsem bi se morala strinjati z njim, tudi če bi dejal, da je luna zelene barve z vijoličasitimi lisami. Vedno sem mu morala ustreči z nasmeškom. Nikoli ga nisem smela zavrniti v postelji.”

O skrajno sumljivih interpretacijah Korana, ki jih je bila deležna od ČeGuAlija (učitelja), je napisala: “Z drugimi besedami, ženske naj bi bile razuzdane pošasti na dveh nogah brez možganov, ki so prežale na moške zaradi svoje prirojene potuhnjenosti in zlobe. Bile so nujno zlo, ki ga je bog ustvaril zato, da bi ohranil človeški rod in da bi moški živeli bolje.”

“Pred očmi se mi je prikazala moja prihodnost: bedno življenje neljubljene žene v tuji deželi, možnost, da bom izgubila svoja otroka zaradi druge ženske, in obupanost, ker sem bila izkoreninjena iz življenja, ki sem ga poznala. Vedela sem, da Bahrinove grožnje niso prazne marnje. V kraljevi družini se je že večkrat zgodilo, da so nezaželeno ženo nagnali od doma in njene otroke prepustili v varstvo novi in bolj ljubljeni ženi. Na lastne oči sem videla bedno usodo starejše žene, ki je zanosila v istem času kot mlajša, ter brezobzirno tekmovalnost v takšnih domovih.

Popolnoma obupana in strta sem odšla v kuhinjo in si poskušala prerezati zapestji, vendar mi je ČeGuAli iztrgal nož iz rok. Preden sem omedlela, sem iz ozadja zaslišala Bahrinov glas. Oštel je Alija, ker mi je vzel nož, češ da bi bilo veliko bolj preprosto, če bi umrla.”

 “Tistega večera me je poklical. Ko sem dvignila slušalko, se je v odgovor na moj “halo” usul plaz zmerljivk in groženj. Najprej mi je ukazal, naj se takoj vrnem v Malezijo. Rekel je, da sem nesposobna živeti sama z majhnima otrokoma, da se mi nikoli ne bo uspelo postaviti na lastne noge in da sem preveč nesposobna in neumna, da bi ga v tej zadevi premagala. Ko sem mu odvrnila, da se ne nameravam pokoriti njegovim zahtevam, je spremenil pesem. Rekel je, da me ljubi in da me zelo pogreša. Odgovorila sem mu, da sem pripravljena razmisliti o spravi, vendar mora priti na pogovor v Avstralijo. Dodala sem še, da sem pripravljena spet živeti z njim samo pod pogojem, če bi se ločil od Elmi in če bi se preselili v Melbourne. Po tem predlogu je nekaj časa molčal, potem pa je pobesnel. Po telefonu je kričal, da bo ubil mojo babico, če se ne bom takoj vrnila, da bo ubil mene, še prej pa mi bo že pokazal, kaj se pravi ne ubogati. Odložila sem slušalko. Ko sem tistega večera šla spat, sem vročično razmišljala o svojih sposobnostih in o pravilnosti svoje odločitve.”

“Toda prva štiri leta so bila zame predvsem čas celjenja ran. Spoznala sem, da nisem tako nesposobna, in spet sem našla samospoštovanje in samozavest. Za to sem potrebovala zelo dolgo. Samospoštovanje je nekaj tako neotipljivega in njegovo pomanjkanje težko prepoznamo, če je dolgo časa plahnelo. Svojega samospoštovanja nisem pogrešala, dokler ni izginilo in dokler nisem izgubila pomembnega dela sebe. Nisem verjela, da si zaslužim kaj boljšega. Težko sem komur koli glasno ugovarjala in nenehno sem se borila sama s sabo, da nisem vsakič, ko sem bila v družbi odraslih, poskočila kot dobro vzgojen psiček, ki poskuša ustreči svojemu gospodarju in si zagotoviti njegovo pohvalo.”

Izjemna knjiga, obvezen nakup za domačo knjižnico. Avtor je Skandinavec, družinski terapevt, ki je ekstenzivno nabiral izkušnje po vsej Evropi in ZDA. Veliko se je tudi ukvarjal z družinami, travmatiziranimi od vojne v bivši SFRJ.

Avtor meni, da je treba otroke spoštovati, hkrati pa jim ne nalagati pretirane odgovornosti za njihovo starost. Opozarja, kako je treba odnos z otrokom graditi iskreno in z zavedanjem predvsem lastnih napak. Npr. če se zjezimo zaradi otroka, zato ni kriv otrok, ampak izključno mi. Ko se to zgodi, moramo na spoštljiv način otroku sporočiti, kaj hočemo od njega in skupaj poiskati način, da se podobnim situacijam v prihodnje izognemo. Je proti vsakršni obliki kaznovanja in trdi, da je treba rešitve vedno najti z naklonjenim in iskrenim dialogom. Da bi bilo kaj takega mogoče, je treba imeti jasne predstave o sebi in svojih mejah. Npr. namesto, da omejujemo otroka (”tega in onega in tretjega ne smeš”), raje jasno postavimo svoje meje (”hočem imeti mir pol ure”). Družina naj bi bila tako organizirana, da je v njej vsakdo spoštovan in odrasli člani bi morali znati jasno opredeliti svoje želje in za svoja dejanja prevzemati polno odgovornost. Zavedati in priznati bi morali svoje napake, v vsakem trenutku bi morali znati sprejeti kritiko (tudi v obliki skrajno neprijetnega vedenja) in se nanjo odzvati s spoštljivim pozivom na dialog. S tem se v celoti strinjam in verjamem, da je človek zares odrasel šele takrat, ko se odpove uveljavljanju svojih interesov s pomočjo premoči.

“Stoletja dolgo je družina obstajala kot struktura moči, kjer imajo moški absolutno premoč nad ženskami in odrasli nad otroki, in to v vseh pogledih družbenega, političnega in duševnega življenja. O hierarhiji ni bilo nobenega dvoma: na prvi stopnički je bil moški, pod njim - če v družini ni bilo doraščajočih sinov - ženska, za njo sinovi in šele nato hčere. Uspeh zakona je bil odvisen od sposobnosti in pripravljenosti ženske, da se ukloni možu; vzgoja otrok je imela jasen cilj: pripraviti otroke do tega, da se prilagodijo močnejšim in jih ubogajo.”

“V resnici otroke že več sto let učimo, naj spoštujejo moč, avtoriteto in nasilje - ne pa drugih človeških bitij.”

“Prvič sploh smo pripravljeni ustvarjati pristna razmerja, ki priznavajo enakovrednost dostojanstva tako moškim kot ženskam, tako odraslim kot otrokom. Še nikdar v zgodovini človeštva se to ni dogajalo v tako velikem obsegu.”

“Enakovredno vodstvo temelji na dveh podmenah. Prva je, da so moški in ženske enakovredni, kar zadeva družbeno, politično in ekonomsko življenje. Druga je zamisel, da bi si morali možje in očetje deliti odgovornost za vsakdanje vodenje gospodinjstva; to pomeni, da morajo biti čustveno vpeti v družinsko življenje in vsak dan dejavno sodelovati v skrbi za otroke. To je glede na zgodovino in tradicijo evropske družine revolucionaren koncept.”

“V Skandinaviji so na čelu teh sprememb ženske, v pomoč pa sta jim napredna zakonodaja in udobje socialne države.”

“Prioritete naših staršev so temeljile na tej zunanji vrednoti, po kateri se morajo otroci naučiti “potrpeti”, “lepo vesti”, “se prilagoditi” in “dostojno govoriti”; in govoriti “prosim” in “hvala” in “dober dan”. Ni bilo mišljeno, da bi otroci bili sami svoji. Pričakovalo se je, da “odigrajo” svoje - natanko tako kot igralci v drami. In tako kot od igralcev se je tudi od njih pričakovalo, da se bodo naučili svojih vlog.”

“Šele ko so se otroci naučili prikriti “sebe” - in so zato izgubili stik s samim sabo - so se starši lahko sprostili, vedoč, da so vzgojo izpeljali uspešno.”

“V konfliktu med integriteto in sodelovanjem se otroci običajno odločijo za sodelovanje in s tem zanemarijo sebe.”

“Samospoštovanje se napaja iz dveh virov: iz občutka, da nas najpomembnejši ljudje v našem življenju “vidijo” in priznavajo takšne, kakršni smo, in iz občutka, da imamo za druge vrednost takšni, kakršni smo.”

“Otrok ljubi starše brezpogojno ne glede na to, kako z njim ravnajo. Razvoj otrokovega samospoštovanja ni pomemben, ker bi nam šlo za to, kakšen odnos bo imel otrok do staršev, temveč zato, koliko se bo imel rad.”

Žal mi je, ker se te knjige ne da več dobiti v knjigarnah, ker bi jo kupila v 10 izvodih in podarila naokoli. Lepo opisuje “problem brez imena” - razlog za depresije, samopoškodbe in samouničevalno vedenje mladostnic. Obtoži družbo, da sili dekleta, da se odrečejo svojemu jazu, svojim interesom in ambicijam.

Antropologinja in psihologinja, hči zdravnice in kmeta, piše o dekletih, ki ne sprejemajo vloge, v katero jih sili družba, z občudovanjem. Trdi, da je problem v družbi in ne v dekletih, ki zavračajo vlogo lepega predmeta brez lastne osebnosti. Ne pristaja na delitev vlog v smislu “jaz pameten in pomemben, ti lepa in žrtev”. Obdela vzroke, zakaj mladostnice v šoli skrivajo svojo inteligenco in zakaj se jim skrivanje in sabotiranje svojih danosti v življenju kasneje silovito maščuje. Veliko govori o zanikanju sebe in pritiskih družbe. O posilstvih citira raziskavo:

“Pred kratkim narejena študija o najstnicah na Rhodes Islandu ponazarja to zmedo. Postavili so jim vprašanje o okoliščinah, v katerih ima moški “pravico do spolnega občevanja z žensko brez njenega privoljenja”. Osemdeset odstotkov najstnic je odgovorilo, da ima moški to pravico v zakonu, 70% pa je menilo, da ima to pravico tudi, če se par šele namerava poročiti. 61% je odgovorilo, da moški lahko izsili seks, če je par že prej imel spolne odnose. Več kot polovica najstnic je moškemu priznala to pravico, če ga je ženska k temu napeljevala. 30% je navedlo še primere, ko moški ve, da ga je ženska varala, ko je “tako spolno stimuliran, da si ne more pomagati”, in ko je ženska pijana. Več kot pol anketiranih je menilo, da “zapeljivo oblečena ženska, ki je ponoči sama zunaj, prosi za posilstvo”. Torej vsaj 80% teh deklet sploh ni vedelo, da moški nikdar nima pravice ženske siliti v spolni odnos.”

“Mladostnice ugotovijo, da je nemogoče biti ženska in odrasla oseba hkrati. Zdaj že klasična študija psihologa I.K. Brovermana opisuje to nasprotje. Ženske in moški so v študiji izbrali pridevnike, ki opisujejo lastnosti zdravega moškega, zdrave ženske in zdrave odrasle osebe. Rezultati so pokazali, da imajo zdravi moški in zdravi odrasli iste lastnosti, zdrave ženske pa imajo drugačne lastnosti od zdravih odraslih oseb. Zdrave ženske so na primer opisane kot pasivne, odvisne in nerazumske, zdrave odrasle osebe pa kot aktivne, neodvisne in razumske. Odgovori, ki opisujejo zdrave ženske in zdrave odrasle osebe, so se izključevali.”

“Na TV so ženske večinoma prikazane kot napol oblečene trape, ki od superinteligentnih normalno oblečenih moških pričakujejo rešitve. Moški so doktorji in znanstveniki, ki predstavijo izdelek. Ženska telesa pa prodajajo izdelke, ki nimajo neposredne zveze z njimi - gume, traktorje in pijačo. Neka pacientka je sovražila reklamo za pivo, v kateri se švedske lepotice v kopalkah s padali spustijo na obalo, da bi izpolnile seksualne fantazije moškega, ki pije pivo. Ženske so prikazane kot drage igračke, kot poslednje razvedrilo.”

“Pogosto so pametna dekleta videti bolj ranljiva od svojih vrstnic, ki slabše dojemajo ali so se odločila, da se z zapletenimi vprašanji ne bodo ukvarjala. Manj dojemljiva dekleta lahko popolnoma zgrešijo pomen seksualističnih reklam, glasbe ali oddaj. Probleme največkrat zanikajo ali pa jih jemljejo preveč zlahka. Ne poskušajo združiti vidikov svojih doživljanj ali povezati točk med dogodki v družbi in svojimi življenji.”

“Nekatere ženske postanejo medle in apatične, druge polne gneva in sovraštva. Nekatera dekleta svojo depresijo izražajo s stradanjem ali samozadanimi poškodbami. Nekatere se povlečejo globoko vase, druge goltajo tablete, pijejo ali menjavajo partnerje. Karkoli se že kaže na zunaj, depresija je znak notranjega žalovanja za izgubljenim jazom, za pristnim dekletom, ki je izginilo v mladostniški dobi. Umrl je družinski član.”

“Dekleta za ženskost žrtvujejo prav vse, čeprav se zavedajo, kakšno škodo si delajo. Vedo, da so se predale, in se obsojajo zaradi te odločitve. Izbrale so varnejšo pot, ki pa ne vodi v pravo življenje. Ko izgubijo svoj lastni pogled na svet, nemočno tavajo, njihovo samospoštovanje pa je žrtev muhavosti drugih.”

“Ko vprašam mladostnice, če so feministke, večina reče, da ne. Feminizem je umazana beseda, tako kot fašizem ali komunizem. Če pa vprašam, ali naj imajo ženske in moški enake pravice, odgovarjajo pritrdilno.”

“Dekleta odraščajo v ženskam sovražni kulturi, kjer imajo moški politično in ekonomsko moč. Berejo o zgodovini zahodne civilizacije, ki je pravzaprav zapis življenja moških. Zgodovina je zgodba moškega. To sem odkrila, ko sem brala knjigo Outline of History H.G.Wellsa in Churchillovo History of Western World. Oba v prvi vrsti opisujeta zgodovino vojne in porazdelitev imetja. Ženskam sta priznala le vpliv na potek življenj moških, sicer pa sta jih prezrla. Moja hči je isto opazila v svojem zgodovinskem učbeniku: “Kako dolgočasno, le kopica kraljev in generalov, ki se bojujejo med sabo. Kaj pa so počele ženske?”"

O svojem odraščanju v malem mestu v Ameriki avtorica pove:

“V petdesetih letih so se ženske morale odreči neodvisnosti, pridobljeni v drugi svetovni vojni, in se vrniti za štedilnike, kjer niso ogrožale moških. Delo žensk je bilo ločeno in neenakopravno. Veliko žensk ni imelo dostopa do denarja ali prevoza. Njihovi možje so nadzirali bančne račune in avtomobile. Žensko delo - šivanje, skrb za bolne in kuhanje cerkvenih večerij - je bilo podcenjeno. Ob stoletnici je mesto izdalo svojo zgodovino. Knjiga s 75 stranmi žensk ne omenja.”

“Jezik je veliko povedal o ženskih in moških vlogah - voditelji so bili “on”, tajnice in orkani pa “ona”.”

“Šovizem je bil del vsakdanjika. tašče, šoferke in grde ženske so bile vir porogljivih šal. Moški so morali “nositi hlače v družini”. Ženske, ki so se postavile zase, so hitro naletele na grajo, prav tako njihovi možje, ker so bili “copate” in se pustili “voditi predpasniku”. Ženska mnenja so bila manj vredna v primerjavi s pomembnimi moškimi pogovori.”

Na tem mestu sem se spomnila zgodb, ki mi je dedek pripovedoval o vasici, kjer je odraščal: običaj je zahteval, da na poročno noč ženin čimbolj pretepe svojo mlado ženo. Človeka, ki je svojo ženo tako pretepel, da je imela počeno lobanjo in notranje krvavitve, zaradi česar je ni bilo iz bolnice nekaj tednov, so močno spoštovali, ga trepljali po ramenih, mu povsod ponujali alkohol in še leta govorili o njegovem podvigu z velikim občudovanjem. Po drugi strani pa je cela vas, tako moški kot ženske, zasmehovala moža, ki je pomagal svoji ženi na vrtu in doma ter ni hodil v gostilno. Moški so ga večkrat ustrahovali in fizično napadali.

“Fantje so na zmenke najraje hodili z dekleti, ki so jih v vsem prekašali. Dosežke deklet so cenili le, če niso bili v nasprotju s “primernim” socialnim vedenjem. Preveč izobražena ali ambiciozna dekleta niso bila dovolj ženska. Ko sem na šolskem shodu prejela nagrado za znanstveno delo, bi se od sramu najraje vdrla v zemljo.”

Ob tem sem ugotovila, kakšno srečo sem imela sama s svojim osnovnim in srednjim izobraževanjem! Fantje so spoštovali pametna dekleta in se jim simpatično dobrikali, kadar so želeli, da rešijo nalogo, ki je oni niso znali. Za najpametnejšo osebo v razredu je na srednji šoli veljalo dekle, ki je nosilo (zelo vpadljiv) kovinski ravnalec hrbtenice in očala. Bila je priljubljena in zelo spoštovana. Z izobraževalnim šovinizmom sem se srečala šele na fakulteti, ko je udarilo vame z vso silo. Praktično na vsakem koraku smo bila dekleta energično zatirana. Že na informativnem dnevu so dali vedeti, da bolj podpirajo moške kandidate. Izrazili so obžalovanje, da ni več moških kvot, ki so ne glede na uspeh in nadarjenost dajale prednost moškim. Pri “Medicinski etiki” smo poslušali tako šovinistične izjave, da sem večkrat (zmotno) mislila, da se predavatelj šali. Pri kirurgiji so predavatelji večkrat prosili, naj dekleta nehamo že enkrat odgovarjati na vprašanja in damo “prostor” fantom. Pri ginekologiji so ugledni profesorji zatrjevali, da so ženske danes razvajene. Jezni so bili, ker smo na predavanja hodile samo dekleta in ker edini moški v avditoriju ni želel upravljati z diaprojektorjem rekoč, da “ni talentiran za tehniko in da bo to bolje naredilo dekle”. Neka kolegica (odlična študentka) je šla k nekemu profesorju s prošnjo, da bi bil mentor pri njenem raziskovalnem delu. Energično jo je zavrnil, nato pa naslednji dan na predavanjih javno pozval kateregakoli fanta, naj pride k njemu delat raziskovalno nalogo, ker “zdaj že dekleta k njemu hodijo”. Na različnih oddelkih so nekritično ponujali službo moškim. Nadarjenost in znanje sta bila neredko odločno manj vredna od telesnih značilnosti (= moškega spola). To so utemeljevali s porodniškimi odsotnostmi in bolniškimi zaradi nege otroka, ki povzročajo odsotnost, utrujenost in akademsko neaktivnost ženske. Zelo vesela sem bila, ko sem slišala nekega šefa klinike govoriti o tem, kako na njegovem oddelku moški jemljejo porodni dopust in bolniške zaradi otrok v enaki meri kot ženske. O tem je govoril celo z nasmehom in odobravanjem.

Ob branju Sodobne Ofelije sem ugotovila, kako močno spoštujem moške, ki so sposobni stopiti iz tradicionalističnih okvirjev in vsak dan znova dokazujejo svetu, da njihova moškost ni prav nič ogrožena, če pazijo na otroke in perejo posodo. Dokazujejo, da bi se moral moški, ki čuti, da je pri pomivanju posode ogrožena njegova spolna funkcija, resno zamisliti.

“Pravzaprav je grozljivo, da moramo svoje hčere učiti, kako odgnati posiljevalca ali ugrabitelja. V bistvu potrebujemo tečaje, ki bi moške naučili, naj ne posiljujejo in pretepajo žensk. Potrebujemo delavnice, kjer bi moške naučile, česar marsikdo ne zna: kako biti nežen in ljubeč.”

O šolskem sistemu v Ameriki:

“Leta 1992 je Ameriško društvo izobraženih žensk izdalo študijo z naslovom “Kako šole opeharijo dekleta”: V učbenikih le sedmina ilustracij otrok prikazuje deklice. Trikrat več zgodb govori o dečkih kot o deklicah. Dečki so v glavnem prikazani kot bistri, pogumni, ustvarjalni in iznajdljivi, dekleta pa so prijazna, odvisna in ubogljiva bitja. Dekletom je na voljo šestkrat več življenjepisov moških kot žensk. Analiza videoposnetkov pouka v šolah kaže, da učitelji fante kritizirajo zaradi vedenja, dekleta pa zaradi intelektualnih pomanjkljivosti. Sporočilo fantom se glasi: “Pameten si, ko bi se le umiril in lotil dela.” Sporočilo dekletom pa je velikokrat: “Morda je to pretežko zate. Čeprav si sledila pravilom, nisi uspela.”

Ker pri fantih neuspeh pripisujejo zunanjim dejavnikom, tudi ob neuspehu ostanejo samozavestni. Pri dekletih pa je ravno obratno. Uspešne so zato, ker imajo srečo ali trdo delajo, neuspešne zaradi nesposobnosti. Zato vsak neuspeh spodkopava njihovo samozavest. Vse to na subtilen način prepreči dekletom, da bi želele postati astronavtke ali nevrokirurginje. Vzroka za opuščanje svojih sanj se niti ne zavedajo - njihovo zanimanje “skrivnostno” usahne.”

“Lois Murphy je ugotovila, da mladostnice izgubljajo IQ točke, ko jim družba vsili vlogo ženske. V dvajsetih letih je psiholog Louis Terman preučeval nadarjene otroke v Kaliforniji. Med otroki je najbolje pisalo sedem deklic, v umetnosti so bile najboljše deklice, ko pa so odrasli, so bili ugledni pisatelji in akademiki le moški.”

“Ženski talenti so podcenjeni in neizkoriščeni. Toliko glasov je potihnilo. Stendhal je napisal: “Vsi geniji, rojeni v ženskem telesu, so za družbo izgubljeni.”"

Zadnje čase sem obsedena z branjem psiholoških priročnikov (Ženske, ki preveč ljubijo, Najina ljubezen, V kletki ljubezni ……..). Žal mi je, da nisem prej naletela na te knjige. V njih so napisane zelo samoumevne stvari, ki pa jih izrivamo iz zavesti in jih nočemo videti. Kot kaže, je večina naših težav in težav naših bližnjih posledica dejstva, da ne odrastemo oz. nočemo odrasti. Radi bi bili čudežno, enkratno in popolno bitje, za katerega drugi samoumevno, razkošno in z veseljem skrbijo, mi pa posvečamo čas izključno stvari, ki nas res zanima in veseli. Pred 50 leti so mnogi moški z dobro službo živeli točno tako - žena je skrbela za gospodinjstvo in otroke, on pa je bil pomemben, oskrbovan in občudovan. Danes ženske ne vidimo razloga, zakaj bi stregle nekomu, ki ima enako naporno službo kot me. Nekateri moški to vseeno pričakujejo in utemeljujejo te zahteve s tradicijo, razlikami med moškim in žensko ipd. Trdno sem prepričana, da v mojem genetskem zapisu ni prav nobenega gena za pomivanje posode, likanje ali čiščenje odtokov. Vsega naštetega ne maram delati. Tudi jaz veliko rajši preberem knjigo ali razglabljam o raznih problemih - po možnosti v dobri družbi in ob dobri hrani, ki mi je ni bilo treba pripravljati in za katero mi ne bo treba čistiti. Zelo sem vesela, da živim zdaj, ne pa pred 50 leti, ko bi me za tako izjavo grajali ne samo moški, ampak tudi marsikatera ženska. Rekli bi mi, da “trpeti pomeni biti ženska” in da se ženske nimajo kaj oddaljevati od štedilnika. Freudove ekspertize utemeljujejo take izjave in kažejo na stanje duha v tistem času. Danes slutimo, da se depresije in histerija pojavijo ravno zaradi tega trpljenja in ujetosti ženske v sužnjelastniški režim. Zato danes vse več žensk pričakuje, da tudi njihov partner kuha kosila, pomiva posodo in čisti odtoke v enaki meri, kot to počnejo same. Če njihov partner pričakuje kosilo s tremi hodi in ravno prav zapečeno sladico, on pa vidno trpi, že če mora pripraviti hrenovke (in se vzorec ponavlja pri večini domačih opravil) - se jim bo upravičeno zdelo, da je razvajen. Potem bo pogovor potekal nakako takole: “Joj, kako se pustiš streči!” “To, kar ti delaš, ni nič v primerjavi s tem, kaj vse je za mene naredila moja mama!” Oba, moški in ženska, bosta razočarana in jezna.

Verjamem, da imamo ženske in moški enake potrebe po moči, spoštovanju in uveljavljanju lastnih interesov. Verjamem, da zakon ni pogodba o suženjskem delu ženske. Verjamem, da mora obstajati ravnotežje, če naj bosta oba partnerja srečna. Ne govorim, da bi moral vsak moški kuhati, tudi če tega ne mara. Gre za končni seštevek obremenitev, ki bi moral biti enak ne glede na spol. Jasno je, da rudar po 12 urah izkopavanja ne bo kuhal kosila in pral perila, če je bila žena v tistem času doma. Če pa imata oba partnerja primerljive obremenitve na delovnem mestu, bo žena upravičeno besna na tipa, ki se po službi zlekne na kavč in zahteva kosilo.

Včeraj sem si (po treh letih) zaželela biti lepa in sem šla na lov za kakšnim lepim, ženstvenim oblačilom -  in ugotovila, da na ženskih oddelkih trgovin lokalnega shopping centra prodajajo večinoma precej nepraktične stvari. Ok, morda je to zato, ker sem prišla že na koncu razprodaj. Ampak isto je z “novo kolekcijo”. Npr. če me zebe, bi rada oblekla nekaj, kar me ne bo grelo samo malo po hrbtu, ampak bi rada imela pokrit tudi ledveni predel, vrat in dekolte. Očitno sem prezahtevna, kajti temu opisu ni ustrezalo nič. Malo morje kvazi jopic z ogromnimi dekolteji in ultra kratkega kroja. Oprijete prosojne majice z ogromnim dekoltejem, ki ne predvidevajo uporabe modrca. “Okrašeno” z angleškimi napisi, ki morda pomenijo kaj le fanatičnemu raziskovalcu brezveznih sloganov. Hlače - vse hiperoprijeto in neudobno. Torej bom še naprej kupovala v Iglu športu in NESu, ker sem v omenjenih trgovinah vedno našla praktične in lepe stvari iz kvalitetnih materialov. Na koncert bom torej šla v hlačah na elastiko in flisu :) Kar me jezi, je dejstvo, da pa na moškem oddelku istih trgovin ponujajo praktične in udobne stvari iz prijetnih in bistveno bolj kvalitetnih materialov. Ne vem, zakaj modni oblikovalci predvidevajo, da žensk nikoli ne zebe in da se prijetno počutijo napol razgaljene in stlačene v oprijeto sintetiko. Jaz se prijetno počutim napol razgaljena le in izključno samo v družbi mojega partnerja. Ne čutim potrebe, da bi zaradi srečanja s prijateljicami oblekla neudobno oblačilo, v katerem moram zelo paziti, kako in kam se usedem, kako se nagnem in kako sežem na zgornjo polico v trgovini. V službi ne želim izzivati pohotnih pogledov in mi grejo tudi na živce. Tudi se ne mislim lomit v visokih petah in ne razumem žensk, ki v službi skakljajo naokoli v špičastih čevljih in 10 cm peto (razen če je njihovo preživetje odvisno od tega, ali bodo zapeljale zadnjo samsko moško osebo na tem planetu :). Na družinsko srečanje tudi ne bom oblekla kreacije z dekoltejem, ki povzroča hipersalivacijo mojega mrzlega strica v tretjem kolenu. Znašla sem se pred nerešljivim problemom - rada bi izgledala lepo in ženstveno, ampak nočem pa kazat jošk in riti, poleg tega tudi ne bi rada zamenjala garderobe vsako leto. Izgleda da bom morala posvetit oblačenju zelo veliko časa in energije, če se bom hotela “odlepit” od športnih oblačil.

Včeraj sem nekaj časa preživela ob gledanju tega filma. Žal ga nisem uspela pogledat do konca (pa tudi od začetka ne). Definitivno se ga splača videt zaradi vseh mišic in fenomenalnih posnetkov gibanja (ampak res lepo razvitih :) teles na vodi. Nekateri ljudje iz moje okolice so polni zelo zanimivih idej o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj naj bi bilo moško. Obnašanje, oblačenje, frizura itd. No, v tem filmu so moške osebe oblečene v rdeča ali oranžna krila z rožami, nekateri imajo dolge lase, nosijo verižice okoli vratu… in jim ravno to poudari moškost. Podobno kot je Marlene Dietrich poudarila svojo ženskost v oblačilih, ki so takrat veljala za izključno moške.

Po mojem skromnem mnenju so debate o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj moško, rahlo brezpredmetne. Moški pač NISO ženske in nikoli ne bodo. Ali obratno. To je itak jasno. Noviteta v zadnjem stoletju je edino ta, da imamo več možnosti za uveljavljanje lastnih talentov in interesov. Večinoma nam ni treba cel dan z volom orati na polju ali porabiti dva dni, da operemo perilo. Ko je bila ženska postavljena pred izbiro: vol ali štedilnik, si predstavljam, da ni bilo hude dileme, kaj izbrati. Sploh pa ne, ker je bila večino časa noseča in/ali doječa. Tudi njen mož je večinoma bil prisiljen opustiti svoje morebitne talente kuhanja in vzgoje otrok, ker je moral delati stvari, ki jih pač žena in otroci zaradi manjše fizične moči niso mogli. Taka situacija je bila rezultat boja za preživetje, vendar pa je bil neugoden stranski učinek pravno-formalna podrejenost ženske. Poročiti se je morala takrat, ko je še lahko imela veliko otrok - vlaganje v njeno izobrazbo se ni finančno obrestovalo. Pravzaprav je povzročalo samo težave, ker je bilo izobraženo žensko težje prisiliti v sužnjelastniški odnos. O njeni usodi in o usodi njenih otrok so odločali drugi, ker sama ni mogla poskrbeti niti zase, kaj šele za otroke. Zakoni so se spoštovali precej ohlapno, če so sploh bili. Njena fizična varnost in varnost njenih otrok je bila brez neke moške zaščite stalno ogrožena. Zato je bilo verjetno bolje prenašati enega nasilneža, ki se ga je dalo vsaj do neke mere udomačiti, kot pa biti nenehno v popolnoma nepredvidljivi nevarnosti.

Ampak od tistih časov se je marsikaj spremenilo. Seveda to ni všeč tistim, ki bi radi imeli vso čast in ponos samo zase, zraven pa vdan in brezplačen servis (čiščenje, kuhanje, vzgoja otrok, spolne usluge…).
Če nekateri moški radi kuhajo in pomivajo, se meni to ne zdi sporno. Bojda so taki še najbolj zadovoljni s svojim spolnim življenjem, ker njihove žene niso na smrt utrujene ob koncu dneva. Če kakšno žensko veseli pilotiranje, se mi tudi ne zdi nič narobe s tem in ne vem, zakaj bi se morala odreči svojemu sanjskemu poklicu, če ga dobro in z veseljem opravlja. Ljudje imamo najrazličnejše interese in končno imamo priložnost, da jih razvijamo. Če nas veselijo izjemno tvegani športi, so be it. Če je kakšni ženski všeč biti podrejena, zakaj pa ne. Sem pa odločno proti prisili, formalni ali neformalni.

Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest ce jour-la
Et tu marchais souriante
Epanouie ravie ruisselante
Sous la pluie
Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest
Et je t’ai croisee rue de Siam
Tu souriais
Et moi je souriais de meme
Rappelle-toi Barbara
Toi que je ne connaissais pas
Toi qui ne me connaissais pas
Rappelle-toi
Rappelle-toi quand meme ce jour-la
N’oublie pas
Un homme sous un porche s’abritait
Et il a crie ton nom
Barbara
Et tu as couru vers lui sous la pluie
Ruisselante ravie epanouie
Et tu t’es jetee dans ses bras
Rappelle-toi cela Barbara
Et ne m’en veux pas si je te tutoie
Je dis tu a tous ceux que j’aime
Meme si je ne les ai vus qu’une seule fois
Je dis tu a tous ceux qui s’aiment
Meme si je ne les connais pas
Rappelle-toi Barbara
N’oublie pas
Cette pluie sage et heureuse
Sur ton visage heureux
Sur cette ville heureuse
Cette pluie sur la mer
Sur l’arsenal
Sur le bateau d’Ouessant
Oh Barbara
Quelle connerie la guerre
Qu’es-tu devenue maintenant
Sous cette pluie de fer
De feu d’acier de sang
Et celui qui te serrait dans ses bras
Amoureusement
Est-il mort disparu ou bien encore vivant
Oh Barbara
Il pleut sans cesse sur Brest
Comme il pleuvait avant
Mais ce n’est plus pareil et tout est abime
C’est une pluie de deuil terrible et desolee
Ce n’est meme plus l’orage
De fer d’acier de sang
Tout simplement des nuages
Qui crevent comme des chiens
Des chiens qui disparaissent
Au fil de l’eau sur Brest
Et vont pourrir au loin
Au loin tres loin de Brest
Dont il ne reste rien.

Jacques Prévert

Prebiram knjigo Upor telesa (Alice Miller). V začetku so omenjeni diktatorji in umetniki, ki naj bi imeli podobne otroške travme, vendar jih različno izražajo. Osredotočila se je na umetnike. Moje ugibanje je, da imajo diktatorji in morilci več testosterona? Ali morda ne znajo razumsko analizirati stvari, pa se zato odzovejo kot živali – z agresijo navzven. Morda je splošna populacija enako občutljiva kot diktatorji in umetniki, vendar ne zapusti trajnega pečata s svojo reakcijo na poškodbe iz otroštva?

Dejstvo je, da imamo ženske bistveno manj možnosti postati diktator ali nasilnež kot moški. Že zelo zgodaj namreč ugotovimo, da naša mišična moč ni primerljiva z moško, kar nas (če odraščamo v okolju, kjer velja pravilo močnejšega) takoj postavi v podrejen položaj. Ko se bomo na MF učile fiziologijo, bomo izvedele, da tudi če se ženska vrže na trepalnice in napihne svoje mišice do skrajne meje, ne doseže niti 60% maksimalne mišične mase moškega. (S prav posebno samozadovoljnim nasmeškom nam bo profesor povedal tudi, da so možgani moškega za nekaj gramov težji od ženskih. Pozabil bo omeniti, da so možgani povprečnega kita petkrat težji od njegovih). Svojih problemov ženske torej ne moremo blažiti z nasiljem, zato pa delamo prave umetnine na področju depresij in avtoagresije. Poleg tega smo največkrat napadene, ko smo šibke – npr. bolne ali noseče, zato bomo sklepale izrazito neugodne kompromise, da bi se vsaj delno zaščitile. Žrtvovale bomo svoje samospoštovanje, svoje ambicije, sebe. Če bomo imele neverjetno srečo, se bomo rodile v družbi, ki nas vsaj do neke mere ščiti in nas ne bodo fizično in psihično pohabili v zgodnjem otroštvu. Morda naš oče sploh ne bo fizično nasilen. Kljub temu bomo lahko takoj videle, da si očka lahko dovoli bistveno več svobode in uveljavljanja lastnih interesov kot mama in da ponavadi ravno mama dela stvari, ki jih nihče drug noče, oče pa je bolj spoštovan tako v maminih očeh kot v očeh obiskov. Morda nam bo omogočena celo pismenost in izobrazba, vendar bomo potem označene za histerične, ker se bomo težje sprijaznile s krivicami in – oh, bogokletstvo – želele kaj spremeniti. Če ne bomo sklepale neugodnih kompromisov in bomo zavračale zastonjsko delo čistilke, sobarice, perice, kuharice ipd, se nam zna hitro zgoditi, da bomo reproduktivno neuspešne. Nekoliko manj zahtevna ženska, ki bo z iskrenim veseljem požrla vsa ponižanja ali jih celo ne bo zaznala, bo v kozmični borbi za preživetje na koncu zmagala. Če je njen skrajni domet kolikor-toliko čisto stanovanje in goveja juha, sploh ne bo imela nikakršnih notranjih bojev, ko bo družba zahtevala, naj ne uresničuje svojih drugih talentov. Še več – to prisilo bo sprejela z olajšanjem. Me, ki pa želimo ne samo otroke, ampak tudi uveljaviti druge interese, bomo pa v težkem zosu :). Ugotovile bomo, da bi bilo pravzaprav bolj logično, če bi se poročile s svojo mamo/taščo/varuško, ker bo to oseba, s katero bomo skrbele za in vzgajale svoje otroke.

Vseeno sem mnogo rajši razpeta med željo po izražanju svojih talentov in družino, kot da bi drugi usmerjali moje življenje. Končno me ravno to loči od živali.

Morda koga zanima moje mnenje, morda ne. Kljub vsemu - tukaj sem in tako mislim.