Zebra

Prebiram knjigo Upor telesa (Alice Miller). V začetku so omenjeni diktatorji in umetniki, ki naj bi imeli podobne otroške travme, vendar jih različno izražajo. Osredotočila se je na umetnike. Moje ugibanje je, da imajo diktatorji in morilci več testosterona? Ali morda ne znajo razumsko analizirati stvari, pa se zato odzovejo kot živali – z agresijo navzven. Morda je splošna populacija enako občutljiva kot diktatorji in umetniki, vendar ne zapusti trajnega pečata s svojo reakcijo na poškodbe iz otroštva?

Dejstvo je, da imamo ženske bistveno manj možnosti postati diktator ali nasilnež kot moški. Že zelo zgodaj namreč ugotovimo, da naša mišična moč ni primerljiva z moško, kar nas (če odraščamo v okolju, kjer velja pravilo močnejšega) takoj postavi v podrejen položaj. Ko se bomo na MF učile fiziologijo, bomo izvedele, da tudi če se ženska vrže na trepalnice in napihne svoje mišice do skrajne meje, ne doseže niti 60% maksimalne mišične mase moškega. (S prav posebno samozadovoljnim nasmeškom nam bo profesor povedal tudi, da so možgani moškega za nekaj gramov težji od ženskih. Pozabil bo omeniti, da so možgani povprečnega kita petkrat težji od njegovih). Svojih problemov ženske torej ne moremo blažiti z nasiljem, zato pa delamo prave umetnine na področju depresij in avtoagresije. Poleg tega smo največkrat napadene, ko smo šibke – npr. bolne ali noseče, zato bomo sklepale izrazito neugodne kompromise, da bi se vsaj delno zaščitile. Žrtvovale bomo svoje samospoštovanje, svoje ambicije, sebe. Če bomo imele neverjetno srečo, se bomo rodile v družbi, ki nas vsaj do neke mere ščiti in nas ne bodo fizično in psihično pohabili v zgodnjem otroštvu. Morda naš oče sploh ne bo fizično nasilen. Kljub temu bomo lahko takoj videle, da si očka lahko dovoli bistveno več svobode in uveljavljanja lastnih interesov kot mama in da ponavadi ravno mama dela stvari, ki jih nihče drug noče, oče pa je bolj spoštovan tako v maminih očeh kot v očeh obiskov. Morda nam bo omogočena celo pismenost in izobrazba, vendar bomo potem označene za histerične, ker se bomo težje sprijaznile s krivicami in – oh, bogokletstvo – želele kaj spremeniti. Če ne bomo sklepale neugodnih kompromisov in bomo zavračale zastonjsko delo čistilke, sobarice, perice, kuharice ipd, se nam zna hitro zgoditi, da bomo reproduktivno neuspešne. Nekoliko manj zahtevna ženska, ki bo z iskrenim veseljem požrla vsa ponižanja ali jih celo ne bo zaznala, bo v kozmični borbi za preživetje na koncu zmagala. Če je njen skrajni domet kolikor-toliko čisto stanovanje in goveja juha, sploh ne bo imela nikakršnih notranjih bojev, ko bo družba zahtevala, naj ne uresničuje svojih drugih talentov. Še več – to prisilo bo sprejela z olajšanjem. Me, ki pa želimo ne samo otroke, ampak tudi uveljaviti druge interese, bomo pa v težkem zosu :). Ugotovile bomo, da bi bilo pravzaprav bolj logično, če bi se poročile s svojo mamo/taščo/varuško, ker bo to oseba, s katero bomo skrbele za in vzgajale svoje otroke.

Vseeno sem mnogo rajši razpeta med željo po izražanju svojih talentov in družino, kot da bi drugi usmerjali moje življenje. Končno me ravno to loči od živali.