Zebra

Včeraj sem si (po treh letih) zaželela biti lepa in sem šla na lov za kakšnim lepim, ženstvenim oblačilom -  in ugotovila, da na ženskih oddelkih trgovin lokalnega shopping centra prodajajo večinoma precej nepraktične stvari. Ok, morda je to zato, ker sem prišla že na koncu razprodaj. Ampak isto je z “novo kolekcijo”. Npr. če me zebe, bi rada oblekla nekaj, kar me ne bo grelo samo malo po hrbtu, ampak bi rada imela pokrit tudi ledveni predel, vrat in dekolte. Očitno sem prezahtevna, kajti temu opisu ni ustrezalo nič. Malo morje kvazi jopic z ogromnimi dekolteji in ultra kratkega kroja. Oprijete prosojne majice z ogromnim dekoltejem, ki ne predvidevajo uporabe modrca. “Okrašeno” z angleškimi napisi, ki morda pomenijo kaj le fanatičnemu raziskovalcu brezveznih sloganov. Hlače - vse hiperoprijeto in neudobno. Torej bom še naprej kupovala v Iglu športu in NESu, ker sem v omenjenih trgovinah vedno našla praktične in lepe stvari iz kvalitetnih materialov. Na koncert bom torej šla v hlačah na elastiko in flisu :) Kar me jezi, je dejstvo, da pa na moškem oddelku istih trgovin ponujajo praktične in udobne stvari iz prijetnih in bistveno bolj kvalitetnih materialov. Ne vem, zakaj modni oblikovalci predvidevajo, da žensk nikoli ne zebe in da se prijetno počutijo napol razgaljene in stlačene v oprijeto sintetiko. Jaz se prijetno počutim napol razgaljena le in izključno samo v družbi mojega partnerja. Ne čutim potrebe, da bi zaradi srečanja s prijateljicami oblekla neudobno oblačilo, v katerem moram zelo paziti, kako in kam se usedem, kako se nagnem in kako sežem na zgornjo polico v trgovini. V službi ne želim izzivati pohotnih pogledov in mi grejo tudi na živce. Tudi se ne mislim lomit v visokih petah in ne razumem žensk, ki v službi skakljajo naokoli v špičastih čevljih in 10 cm peto (razen če je njihovo preživetje odvisno od tega, ali bodo zapeljale zadnjo samsko moško osebo na tem planetu :). Na družinsko srečanje tudi ne bom oblekla kreacije z dekoltejem, ki povzroča hipersalivacijo mojega mrzlega strica v tretjem kolenu. Znašla sem se pred nerešljivim problemom - rada bi izgledala lepo in ženstveno, ampak nočem pa kazat jošk in riti, poleg tega tudi ne bi rada zamenjala garderobe vsako leto. Izgleda da bom morala posvetit oblačenju zelo veliko časa in energije, če se bom hotela “odlepit” od športnih oblačil.

Včeraj sem nekaj časa preživela ob gledanju tega filma. Žal ga nisem uspela pogledat do konca (pa tudi od začetka ne). Definitivno se ga splača videt zaradi vseh mišic in fenomenalnih posnetkov gibanja (ampak res lepo razvitih :) teles na vodi. Nekateri ljudje iz moje okolice so polni zelo zanimivih idej o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj naj bi bilo moško. Obnašanje, oblačenje, frizura itd. No, v tem filmu so moške osebe oblečene v rdeča ali oranžna krila z rožami, nekateri imajo dolge lase, nosijo verižice okoli vratu… in jim ravno to poudari moškost. Podobno kot je Marlene Dietrich poudarila svojo ženskost v oblačilih, ki so takrat veljala za izključno moške.

Po mojem skromnem mnenju so debate o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj moško, rahlo brezpredmetne. Moški pač NISO ženske in nikoli ne bodo. Ali obratno. To je itak jasno. Noviteta v zadnjem stoletju je edino ta, da imamo več možnosti za uveljavljanje lastnih talentov in interesov. Večinoma nam ni treba cel dan z volom orati na polju ali porabiti dva dni, da operemo perilo. Ko je bila ženska postavljena pred izbiro: vol ali štedilnik, si predstavljam, da ni bilo hude dileme, kaj izbrati. Sploh pa ne, ker je bila večino časa noseča in/ali doječa. Tudi njen mož je večinoma bil prisiljen opustiti svoje morebitne talente kuhanja in vzgoje otrok, ker je moral delati stvari, ki jih pač žena in otroci zaradi manjše fizične moči niso mogli. Taka situacija je bila rezultat boja za preživetje, vendar pa je bil neugoden stranski učinek pravno-formalna podrejenost ženske. Poročiti se je morala takrat, ko je še lahko imela veliko otrok - vlaganje v njeno izobrazbo se ni finančno obrestovalo. Pravzaprav je povzročalo samo težave, ker je bilo izobraženo žensko težje prisiliti v sužnjelastniški odnos. O njeni usodi in o usodi njenih otrok so odločali drugi, ker sama ni mogla poskrbeti niti zase, kaj šele za otroke. Zakoni so se spoštovali precej ohlapno, če so sploh bili. Njena fizična varnost in varnost njenih otrok je bila brez neke moške zaščite stalno ogrožena. Zato je bilo verjetno bolje prenašati enega nasilneža, ki se ga je dalo vsaj do neke mere udomačiti, kot pa biti nenehno v popolnoma nepredvidljivi nevarnosti.

Ampak od tistih časov se je marsikaj spremenilo. Seveda to ni všeč tistim, ki bi radi imeli vso čast in ponos samo zase, zraven pa vdan in brezplačen servis (čiščenje, kuhanje, vzgoja otrok, spolne usluge…).
Če nekateri moški radi kuhajo in pomivajo, se meni to ne zdi sporno. Bojda so taki še najbolj zadovoljni s svojim spolnim življenjem, ker njihove žene niso na smrt utrujene ob koncu dneva. Če kakšno žensko veseli pilotiranje, se mi tudi ne zdi nič narobe s tem in ne vem, zakaj bi se morala odreči svojemu sanjskemu poklicu, če ga dobro in z veseljem opravlja. Ljudje imamo najrazličnejše interese in končno imamo priložnost, da jih razvijamo. Če nas veselijo izjemno tvegani športi, so be it. Če je kakšni ženski všeč biti podrejena, zakaj pa ne. Sem pa odločno proti prisili, formalni ali neformalni.