Ravnotežje
Zadnje čase sem obsedena z branjem psiholoških priročnikov (Ženske, ki preveč ljubijo, Najina ljubezen, V kletki ljubezni ……..). Žal mi je, da nisem prej naletela na te knjige. V njih so napisane zelo samoumevne stvari, ki pa jih izrivamo iz zavesti in jih nočemo videti. Kot kaže, je večina naših težav in težav naših bližnjih posledica dejstva, da ne odrastemo oz. nočemo odrasti. Radi bi bili čudežno, enkratno in popolno bitje, za katerega drugi samoumevno, razkošno in z veseljem skrbijo, mi pa posvečamo čas izključno stvari, ki nas res zanima in veseli. Pred 50 leti so mnogi moški z dobro službo živeli točno tako - žena je skrbela za gospodinjstvo in otroke, on pa je bil pomemben, oskrbovan in občudovan. Danes ženske ne vidimo razloga, zakaj bi stregle nekomu, ki ima enako naporno službo kot me. Nekateri moški to vseeno pričakujejo in utemeljujejo te zahteve s tradicijo, razlikami med moškim in žensko ipd. Trdno sem prepričana, da v mojem genetskem zapisu ni prav nobenega gena za pomivanje posode, likanje ali čiščenje odtokov. Vsega naštetega ne maram delati. Tudi jaz veliko rajši preberem knjigo ali razglabljam o raznih problemih - po možnosti v dobri družbi in ob dobri hrani, ki mi je ni bilo treba pripravljati in za katero mi ne bo treba čistiti. Zelo sem vesela, da živim zdaj, ne pa pred 50 leti, ko bi me za tako izjavo grajali ne samo moški, ampak tudi marsikatera ženska. Rekli bi mi, da “trpeti pomeni biti ženska” in da se ženske nimajo kaj oddaljevati od štedilnika. Freudove ekspertize utemeljujejo take izjave in kažejo na stanje duha v tistem času. Danes slutimo, da se depresije in histerija pojavijo ravno zaradi tega trpljenja in ujetosti ženske v sužnjelastniški režim. Zato danes vse več žensk pričakuje, da tudi njihov partner kuha kosila, pomiva posodo in čisti odtoke v enaki meri, kot to počnejo same. Če njihov partner pričakuje kosilo s tremi hodi in ravno prav zapečeno sladico, on pa vidno trpi, že če mora pripraviti hrenovke (in se vzorec ponavlja pri večini domačih opravil) - se jim bo upravičeno zdelo, da je razvajen. Potem bo pogovor potekal nakako takole: “Joj, kako se pustiš streči!” “To, kar ti delaš, ni nič v primerjavi s tem, kaj vse je za mene naredila moja mama!” Oba, moški in ženska, bosta razočarana in jezna.
Verjamem, da imamo ženske in moški enake potrebe po moči, spoštovanju in uveljavljanju lastnih interesov. Verjamem, da zakon ni pogodba o suženjskem delu ženske. Verjamem, da mora obstajati ravnotežje, če naj bosta oba partnerja srečna. Ne govorim, da bi moral vsak moški kuhati, tudi če tega ne mara. Gre za končni seštevek obremenitev, ki bi moral biti enak ne glede na spol. Jasno je, da rudar po 12 urah izkopavanja ne bo kuhal kosila in pral perila, če je bila žena v tistem času doma. Če pa imata oba partnerja primerljive obremenitve na delovnem mestu, bo žena upravičeno besna na tipa, ki se po službi zlekne na kavč in zahteva kosilo.
