Zebra

Izjemna knjiga, obvezen nakup za domačo knjižnico. Avtor je Skandinavec, družinski terapevt, ki je ekstenzivno nabiral izkušnje po vsej Evropi in ZDA. Veliko se je tudi ukvarjal z družinami, travmatiziranimi od vojne v bivši SFRJ.

Avtor meni, da je treba otroke spoštovati, hkrati pa jim ne nalagati pretirane odgovornosti za njihovo starost. Opozarja, kako je treba odnos z otrokom graditi iskreno in z zavedanjem predvsem lastnih napak. Npr. če se zjezimo zaradi otroka, zato ni kriv otrok, ampak izključno mi. Ko se to zgodi, moramo na spoštljiv način otroku sporočiti, kaj hočemo od njega in skupaj poiskati način, da se podobnim situacijam v prihodnje izognemo. Je proti vsakršni obliki kaznovanja in trdi, da je treba rešitve vedno najti z naklonjenim in iskrenim dialogom. Da bi bilo kaj takega mogoče, je treba imeti jasne predstave o sebi in svojih mejah. Npr. namesto, da omejujemo otroka (”tega in onega in tretjega ne smeš”), raje jasno postavimo svoje meje (”hočem imeti mir pol ure”). Družina naj bi bila tako organizirana, da je v njej vsakdo spoštovan in odrasli člani bi morali znati jasno opredeliti svoje želje in za svoja dejanja prevzemati polno odgovornost. Zavedati in priznati bi morali svoje napake, v vsakem trenutku bi morali znati sprejeti kritiko (tudi v obliki skrajno neprijetnega vedenja) in se nanjo odzvati s spoštljivim pozivom na dialog. S tem se v celoti strinjam in verjamem, da je človek zares odrasel šele takrat, ko se odpove uveljavljanju svojih interesov s pomočjo premoči.

“Stoletja dolgo je družina obstajala kot struktura moči, kjer imajo moški absolutno premoč nad ženskami in odrasli nad otroki, in to v vseh pogledih družbenega, političnega in duševnega življenja. O hierarhiji ni bilo nobenega dvoma: na prvi stopnički je bil moški, pod njim - če v družini ni bilo doraščajočih sinov - ženska, za njo sinovi in šele nato hčere. Uspeh zakona je bil odvisen od sposobnosti in pripravljenosti ženske, da se ukloni možu; vzgoja otrok je imela jasen cilj: pripraviti otroke do tega, da se prilagodijo močnejšim in jih ubogajo.”

“V resnici otroke že več sto let učimo, naj spoštujejo moč, avtoriteto in nasilje - ne pa drugih človeških bitij.”

“Prvič sploh smo pripravljeni ustvarjati pristna razmerja, ki priznavajo enakovrednost dostojanstva tako moškim kot ženskam, tako odraslim kot otrokom. Še nikdar v zgodovini človeštva se to ni dogajalo v tako velikem obsegu.”

“Enakovredno vodstvo temelji na dveh podmenah. Prva je, da so moški in ženske enakovredni, kar zadeva družbeno, politično in ekonomsko življenje. Druga je zamisel, da bi si morali možje in očetje deliti odgovornost za vsakdanje vodenje gospodinjstva; to pomeni, da morajo biti čustveno vpeti v družinsko življenje in vsak dan dejavno sodelovati v skrbi za otroke. To je glede na zgodovino in tradicijo evropske družine revolucionaren koncept.”

“V Skandinaviji so na čelu teh sprememb ženske, v pomoč pa sta jim napredna zakonodaja in udobje socialne države.”

“Prioritete naših staršev so temeljile na tej zunanji vrednoti, po kateri se morajo otroci naučiti “potrpeti”, “lepo vesti”, “se prilagoditi” in “dostojno govoriti”; in govoriti “prosim” in “hvala” in “dober dan”. Ni bilo mišljeno, da bi otroci bili sami svoji. Pričakovalo se je, da “odigrajo” svoje - natanko tako kot igralci v drami. In tako kot od igralcev se je tudi od njih pričakovalo, da se bodo naučili svojih vlog.”

“Šele ko so se otroci naučili prikriti “sebe” - in so zato izgubili stik s samim sabo - so se starši lahko sprostili, vedoč, da so vzgojo izpeljali uspešno.”

“V konfliktu med integriteto in sodelovanjem se otroci običajno odločijo za sodelovanje in s tem zanemarijo sebe.”

“Samospoštovanje se napaja iz dveh virov: iz občutka, da nas najpomembnejši ljudje v našem življenju “vidijo” in priznavajo takšne, kakršni smo, in iz občutka, da imamo za druge vrednost takšni, kakršni smo.”

“Otrok ljubi starše brezpogojno ne glede na to, kako z njim ravnajo. Razvoj otrokovega samospoštovanja ni pomemben, ker bi nam šlo za to, kakšen odnos bo imel otrok do staršev, temveč zato, koliko se bo imel rad.”