Zebra

Pred časom sem poslušala nekega šefa, ki je rohnel nad razvajenostjo Slovenk, ker izkoristijo porodniški dopust in ne gredo delat že dva meseca po porodu, tako kot Američanke. Prav tako od svoji podrejenih zahteva “celega človeka”, torej delo od jutra do večera, pogosto tudi ponoči in ob praznikih.

V tem času berem Pocestnico od Benke Pulko, kjer piše o Američanih, ki neprestano delajo in neprestano kupujejo najbolj brezvezne stvari v ogromnih količinah. Hkrati sem se spomnila napotkov, ki jih daje klinika Mayo mamicam, ki morajo v službo dva meseca po porodu. Natančno opisuje, kako se v službi boriti z jokom in kako preživeti jutranje odhode od dojenčka. Za dojenčka pa predvidevajo uporabo ogledalc, ki naj bi jih spominjal na mamin obraz.

Ni mi jasno, zakaj imamo Američane za vzor. Otroci potrebujejo mamo, očeta ter bratce in sestrice, ne pa dveh ton cenenih igrač iz Kitajske. Časa s starši ne more nadomestiti nobena kupljiva alternativa. Če oče cel dan dela, mama pa je popolnoma odvisna od njegovih prihodkov, je to za otroke slabo. Če se bo odločil biti nasilen, bo morala nasilje najverjetneje prenašati ali pa se soočiti z revščino, ki velikokrat ni boljša možnost.

Dokler bodo nekateri ljudje mislili, da potrebujejo tri velike hiše in pet noro dragih avtomobilov, počitnice v Maleziji in uro za 200.000 evrov, bomo ostali veliko delali za malo denarja in zanemarjali svoje otroke.

“Pokažeš spoštovanje, pa ti vrnit ga ne znajo…” Murat & Jose

Odkar sem zapustila skrajno prijetno okolje moje gimnazije, opažam, da večina ljudi o večini drugih ljudi meni, da so a. nesposobni b. naduti c. neumni d. umazani e. grdi f. zlobni g. brez občutka in brez takta h. krivi za vse njihove probleme i. itd

Je res tako težko spoštovati druge ljudi? Smo res samo mi najboljši, najlepši in najpametnejši? Se res ne moremo prav ničesar naučiti od snažilke s petimi razredi osnovne šole? Je tisti starostnik res izključno nadležen nebodigatreba, ki muči vso družino? In tale mladina - fej in fuj - oni pa res prav vse delajo narobe. Drogirajo se in tepejo, nočejo se učiti. Le zakaj. Morda zato, ker ne vidijo smisla vse te gonje in ker nikakor nočejo postati podobni svojim staršem. Morda zato, ker jih nihče nima rad. Morda zato, ker nihče nima časa zanje (zato pa toliko več pričakovanj). Morda zato, ker se staršem/šoli/lokalni skupnosti ne zdi, da so vredni spoštovanja tudi brez odličnega uspeha in sodelovanja v 100 krožkih!

Smo res prav mi, ki delamo od jutra do večera, se v prostem času izobražujemo, imamo idealen indeks telesne mase, se veliiiiko gibljemo v naravi, kulturno in socialno udejstvujemo, jemo zdravo hrano… res boljši od nekoga s preveliko telesno težo, ki dela, telovadi in se izobražuje nekoliko manj, pa ima zato čas in energijo za igranje s svojimi otroci, druženje s prijatelji/družino in mu narava ne predstavlja poligona za izražanje svojih ambicij (in kompleksov), ampak gre na sprehod z iskrenim užitkom in se pogosto ustavi, ker je zagledal nekaj lepega.

Srečni ljudje ne čutijo potrebe, da bi dopovedovali drugim ljudem, kaj bi ti po njihovem morali delati in kako je treba živeti. Počutijo se dobro in jim ni treba iskati slabih strani pri drugih ljudeh, zato da bi se sami počutili bolje. Po drugi strani pa imamo mi, ki delamo vse, kar se od nas “pričakuje”, da delamo in smo nasploh vzorni državljani - neprestano občutek, da smo ogoljufani. Svojo službo imamo sicer radi, ampak kljub temu se ne moremo otresti občutka, da življenje polzi mimo nas. Zato agresivno dopovedujemo drugim, da so nekaj manj od nas, če nimajo dragega mobitela.

Če bi se spoštljivo zazrli v te ljudi, ki nam gredo tako na živce, bi se lahko marsikaj naučili in postali srečnejši. Če komaj prenesemo pogled na kmečko gospodinjo, ki zjutraj krmi kokoši, potem je mogoče čas, da zamenjamo visoke pete s škornji in morda bomo ugotovili, da se je z visoko modo želela ukvarjati naša mama, ne pa mi. Če stalno glasno kritiziramo žensko, ki ima dva doktorata in poučuje na fakulteti, je morda čas, da se končno vpišemo na tisto izobraževanje, ki si ga že tako dolgo skrivaj želimo, pa si tega nismo upali na glas povedati, ker imamo dva majhna otroka/ker se mož že dve leti veseli eksotičnih počitnic, za katere smo varčevali/ker se to ne spodobi…

Posledica spoštovanja je tudi sprejemanje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja. Kakšno olajšanje je to! Če so za mojo zamudo na predavanje vedno krivi vsi drugi in vse drugo, bom naslednjič zelo težko prišla točno. Če pa bom analizirala svoje odločitve in posledice, bom naslednjič našla drugačno pot, ki bo morda boljša. Ali pa tridesetič. Vseeno bom bolje porabila svoj čas in energijo, kot pa če bi se 30x jezila na nesposobne voznike avtobusov, lene in neumne voznike avtomobilov, prodajalko, ki je prosila za drobiž in zato zdaj nimam drobiža za avtobus, poledico, sneg, gospo, ki me je vprašala za pot…

Spoštovanje je začetek ljubezni, ljubezen pa je edina garancija, ki obstaja v življenju. Edina trdna valuta, osnova sreče. Če bi spoštovali ljudi okrog sebe, bi nam bilo to jasno in bili bi srečnejši.

Še ena v seriji odličnih knjig, ki jih imam srečo prebirati zadnje čase. Srce parajoča, a zelo poučna in dragocena avtobiografija.

17 letno dekle iz Avstralije (sicer hči Kitajca in psihično nestabilne Avstralke) se zaljubi v malezijskega princa Bahrina, odide v Malezijo, prestopi v islam in se poroči z njim. V otroštvu zlorabljana od očima, lastne matere in končno tudi od avstralskih socialno-psihiatričnih služb, postane sužnja nasilnega in psihopatskega moža. Okolica je servilna do njenega moža ter slepa in gluha za njene stiske. Rodi dva otroka, mož se poroči še z drugo ženo - mlado barsko plesalko. Po nekaj letih avtorica z otroci obišče Avstralijo in se ne vrne nazaj v Malezijo. Po sedmih letih lepega življenja ji psihopatski princ ugrabi oba otroka. Sledi desetletje obupa, v katerem se energično udejstvuje v raznih akcijah za izboljšanje položaja otrok po vsem svetu.

“Ni me zasnubil, temveč je oznanil svojo odločitev. Bahrin je odpravil vsa moja vprašanja in dvome o moji prihodnosti, rekoč: ‘Ne pokvari tega z besedičenjem. Pojdi domov in me počakaj.’ Ubogala sem ga. Tisto popoldne sem sedla na letalo, ne da bi se zavedala, da sem v najinem odnosu ustvarila vzorec, ki ga bo težko odpraviti - vzorec popolne poslušnosti.”

“Rekli sta, da je moja dolžnost ugajati svojemu možu na vse možne načine. O vsem bi se morala strinjati z njim, tudi če bi dejal, da je luna zelene barve z vijoličasitimi lisami. Vedno sem mu morala ustreči z nasmeškom. Nikoli ga nisem smela zavrniti v postelji.”

O skrajno sumljivih interpretacijah Korana, ki jih je bila deležna od ČeGuAlija (učitelja), je napisala: “Z drugimi besedami, ženske naj bi bile razuzdane pošasti na dveh nogah brez možganov, ki so prežale na moške zaradi svoje prirojene potuhnjenosti in zlobe. Bile so nujno zlo, ki ga je bog ustvaril zato, da bi ohranil človeški rod in da bi moški živeli bolje.”

“Pred očmi se mi je prikazala moja prihodnost: bedno življenje neljubljene žene v tuji deželi, možnost, da bom izgubila svoja otroka zaradi druge ženske, in obupanost, ker sem bila izkoreninjena iz življenja, ki sem ga poznala. Vedela sem, da Bahrinove grožnje niso prazne marnje. V kraljevi družini se je že večkrat zgodilo, da so nezaželeno ženo nagnali od doma in njene otroke prepustili v varstvo novi in bolj ljubljeni ženi. Na lastne oči sem videla bedno usodo starejše žene, ki je zanosila v istem času kot mlajša, ter brezobzirno tekmovalnost v takšnih domovih.

Popolnoma obupana in strta sem odšla v kuhinjo in si poskušala prerezati zapestji, vendar mi je ČeGuAli iztrgal nož iz rok. Preden sem omedlela, sem iz ozadja zaslišala Bahrinov glas. Oštel je Alija, ker mi je vzel nož, češ da bi bilo veliko bolj preprosto, če bi umrla.”

 “Tistega večera me je poklical. Ko sem dvignila slušalko, se je v odgovor na moj “halo” usul plaz zmerljivk in groženj. Najprej mi je ukazal, naj se takoj vrnem v Malezijo. Rekel je, da sem nesposobna živeti sama z majhnima otrokoma, da se mi nikoli ne bo uspelo postaviti na lastne noge in da sem preveč nesposobna in neumna, da bi ga v tej zadevi premagala. Ko sem mu odvrnila, da se ne nameravam pokoriti njegovim zahtevam, je spremenil pesem. Rekel je, da me ljubi in da me zelo pogreša. Odgovorila sem mu, da sem pripravljena razmisliti o spravi, vendar mora priti na pogovor v Avstralijo. Dodala sem še, da sem pripravljena spet živeti z njim samo pod pogojem, če bi se ločil od Elmi in če bi se preselili v Melbourne. Po tem predlogu je nekaj časa molčal, potem pa je pobesnel. Po telefonu je kričal, da bo ubil mojo babico, če se ne bom takoj vrnila, da bo ubil mene, še prej pa mi bo že pokazal, kaj se pravi ne ubogati. Odložila sem slušalko. Ko sem tistega večera šla spat, sem vročično razmišljala o svojih sposobnostih in o pravilnosti svoje odločitve.”

“Toda prva štiri leta so bila zame predvsem čas celjenja ran. Spoznala sem, da nisem tako nesposobna, in spet sem našla samospoštovanje in samozavest. Za to sem potrebovala zelo dolgo. Samospoštovanje je nekaj tako neotipljivega in njegovo pomanjkanje težko prepoznamo, če je dolgo časa plahnelo. Svojega samospoštovanja nisem pogrešala, dokler ni izginilo in dokler nisem izgubila pomembnega dela sebe. Nisem verjela, da si zaslužim kaj boljšega. Težko sem komur koli glasno ugovarjala in nenehno sem se borila sama s sabo, da nisem vsakič, ko sem bila v družbi odraslih, poskočila kot dobro vzgojen psiček, ki poskuša ustreči svojemu gospodarju in si zagotoviti njegovo pohvalo.”