Zebra

Oblikujejo svet. Imajo oblast, vladajo. Vodijo gospodarstvo, politiko, sodstvo, vojsko, zdravstvo, najvišja strokovna telesa izobraževanja… Na položajih, kjer se odloča, je žensk le za vzorec. Pa še te dame prevečkrat branijo predvsem interese moških, ne pa žensk in otrok.

Ker ženske in otroci so neločljivo povezani. Interesi žensk se v splošnem pokrivajo z interesi otrok. Ženske si želimo skrbeti za svoje otroke. Želimo si, da bi tudi moški dejavno in enakovredno skrbeli za svoje otroke. Želimo si, da bi naši otroci odraščali brez nasilja oziroma da bi jih pred nasiljem lahko zaščitile. Želimo si, da nas moški ne bi pretepali in posiljevali. Želimo si, da bi naši otroci živeli bolje kot mi. Kaj pa se otroci danes naučijo med odraščanjem? Da velja pravilo močnejšega. Da lahko tisti z dovolj moči delajo vse, kar se jim zljubi, brez (resnejših) posledic. Da svet ni fer. Da ata lahko tepe mamo do onemoglosti, pa se mu ne bo zgodilo nič. Tudi če ga mama 20x prijavi. Da lahko delodajalec izžame podrejenega do konca in ga nato odpusti - brez kakršnihkoli posledic oziroma je za tako početje celo nagrajen z višjimi dobički, posebnimi nagradami, višjim ugledom.

Seveda je tudi kakšna ženska naredila veliko slabega, ampak večinoma so ženske tiste, ki skrbijo za otroke, negujejo bolne… Povzročitelji nasilja z resnimi posledicami so v veliki večini moškega spola. Moški dajejo svojim egoističnim interesom absolutno prednost pred družino v večji meri kot to delamo ženske. Nagrajeni so z denarjem, ugledom, večjo družbeno močjo, vplivom. Ženske za svoje delo vzgoje otrok in skrbi za gospodinjstvo niso nagrajene ne z denarjem ne z vplivom. Skrb za gospodinjstvo jih samo ovira. Zato se njihov glas ne sliši in se ga zelo zlahka utiša. V njeno vzgojo otroka najkasneje po nekaj letih nujno poseže širša družba, katere vrednote pa so oblikovali moški. Če se hoče njen otrok socializirati, mora sprejeti pravila te družbe. Pravilo močnejšega. Vendar običajno otroci že v najožji družini od rojstva naprej spoznavajo, kdo je v družini vreden več in komu se vsi pokoravajo - običajno tistemu, ki ima več moči. Ki prinese “denar v hišo” in ki si lahko šibkejše podredi tudi fizično, če ne gre drugače.  

Za nastalo stanje neskončnih vojn in kanibalskega kapitalizma so torej krivi moški, vendar pa imamo ženske prvič v zgodovini dovolj izobrazbe in finančne neodvisnosti, da se lahko temu upremo. Najprej si je treba priznati, da poroka z močnim in bogatim moškim ni nobena garancija, da bodo ščiteni naši interesi (= interesi naših otrok). Princ na belem konju NI rešitev za naše težave. Punce, ki se poročijo z zelo vplivnim človekom, lahko pričakujejo izredno komplicirane in hude težave, če se bo njihov princ do njih spomnil biti nasilen. Žena šefa policijske postaje bo težko računala na pomoč policistov, če bo tepena. Pravilo močnejšega.

Nato si moramo priznati, da nismo moški in da ne moremo brez slabe vesti 90 % svojega časa preživeti v službi, če imamo doma majhne otroke. Prizadevati si moramo torej, da se službe prilagodijo nam in izvajati pritisk na delovne organizacije. Ena od možnosti je, da kupujemo izdelke podjetij, ki vodijo družini prijazno politiko. Da glasujemo za stranke, ki se zavzemajo za interese žensk. Da NE odklonimo vodilne funkcije, če nam jo ponudijo. Da si prizadevamo za vodilni položaj. Da podpremo kolegico na poti do vodilnega položaja. Da na vodilnem položaju ne pozabimo na svoje vrednote. Da začnemo ceniti delo ljudi, ki se ukvarjajo z varovanjem in vzgojo naših otrok in jih primerno plačamo. Da svojih otrok ne zaupamo v varstvo prvemu ponudniku, katerega glavni adut je nizka cena, če imamo sredstva. Če jih nimamo, ta izbira sevada odpade. Lahko pa pišemo pisma in obveščamo medije o naši situaciji in zahtevamo boljše pogoje za svoje otroke. Če imamo dovolj denarja, vendar mož ne želi investirati v varovanje in vzgojo otrok - se s tem preprosto ne smemo zadovoljiti in moramo vztrajati pri svojih argumentih.

Če bomo rekle “ahhh, tu se nič ne da narediti” in “tako je vedno bilo in tako najbrž mora biti” - se stanje zanesljivo NE bo spremenilo in naše hčerke in njihovi otroci bodo imeli identične težave.

Bliža se božič (http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000004.html) in ne gre drugače, kot da vsaj občasno človek pomisli na Jezusa. Ideja o tem, da je obstajalo bitje, ki je bilo mentalno tako visoko razvito in obenem tudi sposobno deliti svoje danosti z velikim številom ljudi, je navdušujoča. Kar je manj navdušujoče, je vse ostalo.

Lepo bi bilo, če bi se iz te lekcije vsaj kaj naučili. Imeli smo 2000 let časa, izdatne vire informacij v najrazličnejših oblikah - izkušnje drugih ljudi in drugega časa so nam bližje kot kdajkoli. Vemo, kaj vse šibki/nemočni/revni/zatirani/ženske/otroci/starostniki/duševno bolni/telesno prizadeti/itd preživljajo, pa nas očitno ne gane dovolj, da bi kaj ukrenili glede tega. Če smo bolj občutljive sorte, si občutke krivde občasno blažimo s finančnimi prispevki “dobrodelnim” organizacijam.

Ko pa nas prijateljica ali prijateljev otrok prosi za pomoč v obliki sodelovanja pri reševanju njihovih problemov - ne, to pa ne! Naj to uredijo znotraj družine, mi se ne bomo vpletali, mi mislimo, da so vsi udeleženi dobri ljudje, predvsem pa se ne bi radi nikomur zamerili, še zlasti pa ne tistemu, ki ima (pre)več moči. Kako prikladno je prilizovati se močnim/vplivnim/bogatim/… ljudem! Prinaša kopico privilegijev in ugodnosti. Tu je seveda še neizbežna palica, če korenček ni dovolj. Pravzaprav ostane zelo malo razlogov, da se (iz)postavimo za tisto, kar se zdi prav. No, Jezusu se to že ni obrestovalo. Ampak ok, on je bil Bog, za njega so potem že njegovi poskrbeli :) Kdo pa bo poskrbel za navadnega smrtnika, če bo preveč stopil na prste človeku, ki je do svojih bližnjih in podrejenih nasilen in ima v rokah več močnih vzvodov, s katerimi lahko solidno zagreni življenje.

Kljub temu pa je veliko stvari, ki jih lahko naredimo, ne da bi pri tem veliko tvegali. Lahko se ne smejemo šovinističnim in rasističnim šalam. Lahko povemo ženski, ki jo mož ponižuje, da se nam to ne zdi prav in jo podpremo, ko se odloči za ločitev. Ji pazimo otroke, izkažemo podporo s skupnim preživljanjem časa (če začne zapeljevat našega moža, pač prenehamo :). Lahko se družimo s svojimi ali drugimi otroci. Lahko gremo izobraževat nepismene, jih učit higiene in samostojnosti. Če smo kompetentni, lahko vzamemo otroka v rejo. Lahko gremo pomagat invalidu. Lahko damo spodobno plačo in spodoben prosti čas svojim podrejenim (ter se odpovemo počitniški hiši na Malti). Lahko ne opravljamo znanca, ki mu gre bolje kot nam. Lahko gremo z dementnim starostnikom na sprehod.

Pred časom sem poslušala nekega šefa, ki je rohnel nad razvajenostjo Slovenk, ker izkoristijo porodniški dopust in ne gredo delat že dva meseca po porodu, tako kot Američanke. Prav tako od svoji podrejenih zahteva “celega človeka”, torej delo od jutra do večera, pogosto tudi ponoči in ob praznikih.

V tem času berem Pocestnico od Benke Pulko, kjer piše o Američanih, ki neprestano delajo in neprestano kupujejo najbolj brezvezne stvari v ogromnih količinah. Hkrati sem se spomnila napotkov, ki jih daje klinika Mayo mamicam, ki morajo v službo dva meseca po porodu. Natančno opisuje, kako se v službi boriti z jokom in kako preživeti jutranje odhode od dojenčka. Za dojenčka pa predvidevajo uporabo ogledalc, ki naj bi jih spominjal na mamin obraz.

Ni mi jasno, zakaj imamo Američane za vzor. Otroci potrebujejo mamo, očeta ter bratce in sestrice, ne pa dveh ton cenenih igrač iz Kitajske. Časa s starši ne more nadomestiti nobena kupljiva alternativa. Če oče cel dan dela, mama pa je popolnoma odvisna od njegovih prihodkov, je to za otroke slabo. Če se bo odločil biti nasilen, bo morala nasilje najverjetneje prenašati ali pa se soočiti z revščino, ki velikokrat ni boljša možnost.

Dokler bodo nekateri ljudje mislili, da potrebujejo tri velike hiše in pet noro dragih avtomobilov, počitnice v Maleziji in uro za 200.000 evrov, bomo ostali veliko delali za malo denarja in zanemarjali svoje otroke.

“Pokažeš spoštovanje, pa ti vrnit ga ne znajo…” Murat & Jose

Odkar sem zapustila skrajno prijetno okolje moje gimnazije, opažam, da večina ljudi o večini drugih ljudi meni, da so a. nesposobni b. naduti c. neumni d. umazani e. grdi f. zlobni g. brez občutka in brez takta h. krivi za vse njihove probleme i. itd

Je res tako težko spoštovati druge ljudi? Smo res samo mi najboljši, najlepši in najpametnejši? Se res ne moremo prav ničesar naučiti od snažilke s petimi razredi osnovne šole? Je tisti starostnik res izključno nadležen nebodigatreba, ki muči vso družino? In tale mladina - fej in fuj - oni pa res prav vse delajo narobe. Drogirajo se in tepejo, nočejo se učiti. Le zakaj. Morda zato, ker ne vidijo smisla vse te gonje in ker nikakor nočejo postati podobni svojim staršem. Morda zato, ker jih nihče nima rad. Morda zato, ker nihče nima časa zanje (zato pa toliko več pričakovanj). Morda zato, ker se staršem/šoli/lokalni skupnosti ne zdi, da so vredni spoštovanja tudi brez odličnega uspeha in sodelovanja v 100 krožkih!

Smo res prav mi, ki delamo od jutra do večera, se v prostem času izobražujemo, imamo idealen indeks telesne mase, se veliiiiko gibljemo v naravi, kulturno in socialno udejstvujemo, jemo zdravo hrano… res boljši od nekoga s preveliko telesno težo, ki dela, telovadi in se izobražuje nekoliko manj, pa ima zato čas in energijo za igranje s svojimi otroci, druženje s prijatelji/družino in mu narava ne predstavlja poligona za izražanje svojih ambicij (in kompleksov), ampak gre na sprehod z iskrenim užitkom in se pogosto ustavi, ker je zagledal nekaj lepega.

Srečni ljudje ne čutijo potrebe, da bi dopovedovali drugim ljudem, kaj bi ti po njihovem morali delati in kako je treba živeti. Počutijo se dobro in jim ni treba iskati slabih strani pri drugih ljudeh, zato da bi se sami počutili bolje. Po drugi strani pa imamo mi, ki delamo vse, kar se od nas “pričakuje”, da delamo in smo nasploh vzorni državljani - neprestano občutek, da smo ogoljufani. Svojo službo imamo sicer radi, ampak kljub temu se ne moremo otresti občutka, da življenje polzi mimo nas. Zato agresivno dopovedujemo drugim, da so nekaj manj od nas, če nimajo dragega mobitela.

Če bi se spoštljivo zazrli v te ljudi, ki nam gredo tako na živce, bi se lahko marsikaj naučili in postali srečnejši. Če komaj prenesemo pogled na kmečko gospodinjo, ki zjutraj krmi kokoši, potem je mogoče čas, da zamenjamo visoke pete s škornji in morda bomo ugotovili, da se je z visoko modo želela ukvarjati naša mama, ne pa mi. Če stalno glasno kritiziramo žensko, ki ima dva doktorata in poučuje na fakulteti, je morda čas, da se končno vpišemo na tisto izobraževanje, ki si ga že tako dolgo skrivaj želimo, pa si tega nismo upali na glas povedati, ker imamo dva majhna otroka/ker se mož že dve leti veseli eksotičnih počitnic, za katere smo varčevali/ker se to ne spodobi…

Posledica spoštovanja je tudi sprejemanje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja. Kakšno olajšanje je to! Če so za mojo zamudo na predavanje vedno krivi vsi drugi in vse drugo, bom naslednjič zelo težko prišla točno. Če pa bom analizirala svoje odločitve in posledice, bom naslednjič našla drugačno pot, ki bo morda boljša. Ali pa tridesetič. Vseeno bom bolje porabila svoj čas in energijo, kot pa če bi se 30x jezila na nesposobne voznike avtobusov, lene in neumne voznike avtomobilov, prodajalko, ki je prosila za drobiž in zato zdaj nimam drobiža za avtobus, poledico, sneg, gospo, ki me je vprašala za pot…

Spoštovanje je začetek ljubezni, ljubezen pa je edina garancija, ki obstaja v življenju. Edina trdna valuta, osnova sreče. Če bi spoštovali ljudi okrog sebe, bi nam bilo to jasno in bili bi srečnejši.

Zadnje čase sem obsedena z branjem psiholoških priročnikov (Ženske, ki preveč ljubijo, Najina ljubezen, V kletki ljubezni ……..). Žal mi je, da nisem prej naletela na te knjige. V njih so napisane zelo samoumevne stvari, ki pa jih izrivamo iz zavesti in jih nočemo videti. Kot kaže, je večina naših težav in težav naših bližnjih posledica dejstva, da ne odrastemo oz. nočemo odrasti. Radi bi bili čudežno, enkratno in popolno bitje, za katerega drugi samoumevno, razkošno in z veseljem skrbijo, mi pa posvečamo čas izključno stvari, ki nas res zanima in veseli. Pred 50 leti so mnogi moški z dobro službo živeli točno tako - žena je skrbela za gospodinjstvo in otroke, on pa je bil pomemben, oskrbovan in občudovan. Danes ženske ne vidimo razloga, zakaj bi stregle nekomu, ki ima enako naporno službo kot me. Nekateri moški to vseeno pričakujejo in utemeljujejo te zahteve s tradicijo, razlikami med moškim in žensko ipd. Trdno sem prepričana, da v mojem genetskem zapisu ni prav nobenega gena za pomivanje posode, likanje ali čiščenje odtokov. Vsega naštetega ne maram delati. Tudi jaz veliko rajši preberem knjigo ali razglabljam o raznih problemih - po možnosti v dobri družbi in ob dobri hrani, ki mi je ni bilo treba pripravljati in za katero mi ne bo treba čistiti. Zelo sem vesela, da živim zdaj, ne pa pred 50 leti, ko bi me za tako izjavo grajali ne samo moški, ampak tudi marsikatera ženska. Rekli bi mi, da “trpeti pomeni biti ženska” in da se ženske nimajo kaj oddaljevati od štedilnika. Freudove ekspertize utemeljujejo take izjave in kažejo na stanje duha v tistem času. Danes slutimo, da se depresije in histerija pojavijo ravno zaradi tega trpljenja in ujetosti ženske v sužnjelastniški režim. Zato danes vse več žensk pričakuje, da tudi njihov partner kuha kosila, pomiva posodo in čisti odtoke v enaki meri, kot to počnejo same. Če njihov partner pričakuje kosilo s tremi hodi in ravno prav zapečeno sladico, on pa vidno trpi, že če mora pripraviti hrenovke (in se vzorec ponavlja pri večini domačih opravil) - se jim bo upravičeno zdelo, da je razvajen. Potem bo pogovor potekal nakako takole: “Joj, kako se pustiš streči!” “To, kar ti delaš, ni nič v primerjavi s tem, kaj vse je za mene naredila moja mama!” Oba, moški in ženska, bosta razočarana in jezna.

Verjamem, da imamo ženske in moški enake potrebe po moči, spoštovanju in uveljavljanju lastnih interesov. Verjamem, da zakon ni pogodba o suženjskem delu ženske. Verjamem, da mora obstajati ravnotežje, če naj bosta oba partnerja srečna. Ne govorim, da bi moral vsak moški kuhati, tudi če tega ne mara. Gre za končni seštevek obremenitev, ki bi moral biti enak ne glede na spol. Jasno je, da rudar po 12 urah izkopavanja ne bo kuhal kosila in pral perila, če je bila žena v tistem času doma. Če pa imata oba partnerja primerljive obremenitve na delovnem mestu, bo žena upravičeno besna na tipa, ki se po službi zlekne na kavč in zahteva kosilo.

Včeraj sem si (po treh letih) zaželela biti lepa in sem šla na lov za kakšnim lepim, ženstvenim oblačilom -  in ugotovila, da na ženskih oddelkih trgovin lokalnega shopping centra prodajajo večinoma precej nepraktične stvari. Ok, morda je to zato, ker sem prišla že na koncu razprodaj. Ampak isto je z “novo kolekcijo”. Npr. če me zebe, bi rada oblekla nekaj, kar me ne bo grelo samo malo po hrbtu, ampak bi rada imela pokrit tudi ledveni predel, vrat in dekolte. Očitno sem prezahtevna, kajti temu opisu ni ustrezalo nič. Malo morje kvazi jopic z ogromnimi dekolteji in ultra kratkega kroja. Oprijete prosojne majice z ogromnim dekoltejem, ki ne predvidevajo uporabe modrca. “Okrašeno” z angleškimi napisi, ki morda pomenijo kaj le fanatičnemu raziskovalcu brezveznih sloganov. Hlače - vse hiperoprijeto in neudobno. Torej bom še naprej kupovala v Iglu športu in NESu, ker sem v omenjenih trgovinah vedno našla praktične in lepe stvari iz kvalitetnih materialov. Na koncert bom torej šla v hlačah na elastiko in flisu :) Kar me jezi, je dejstvo, da pa na moškem oddelku istih trgovin ponujajo praktične in udobne stvari iz prijetnih in bistveno bolj kvalitetnih materialov. Ne vem, zakaj modni oblikovalci predvidevajo, da žensk nikoli ne zebe in da se prijetno počutijo napol razgaljene in stlačene v oprijeto sintetiko. Jaz se prijetno počutim napol razgaljena le in izključno samo v družbi mojega partnerja. Ne čutim potrebe, da bi zaradi srečanja s prijateljicami oblekla neudobno oblačilo, v katerem moram zelo paziti, kako in kam se usedem, kako se nagnem in kako sežem na zgornjo polico v trgovini. V službi ne želim izzivati pohotnih pogledov in mi grejo tudi na živce. Tudi se ne mislim lomit v visokih petah in ne razumem žensk, ki v službi skakljajo naokoli v špičastih čevljih in 10 cm peto (razen če je njihovo preživetje odvisno od tega, ali bodo zapeljale zadnjo samsko moško osebo na tem planetu :). Na družinsko srečanje tudi ne bom oblekla kreacije z dekoltejem, ki povzroča hipersalivacijo mojega mrzlega strica v tretjem kolenu. Znašla sem se pred nerešljivim problemom - rada bi izgledala lepo in ženstveno, ampak nočem pa kazat jošk in riti, poleg tega tudi ne bi rada zamenjala garderobe vsako leto. Izgleda da bom morala posvetit oblačenju zelo veliko časa in energije, če se bom hotela “odlepit” od športnih oblačil.

Včeraj sem nekaj časa preživela ob gledanju tega filma. Žal ga nisem uspela pogledat do konca (pa tudi od začetka ne). Definitivno se ga splača videt zaradi vseh mišic in fenomenalnih posnetkov gibanja (ampak res lepo razvitih :) teles na vodi. Nekateri ljudje iz moje okolice so polni zelo zanimivih idej o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj naj bi bilo moško. Obnašanje, oblačenje, frizura itd. No, v tem filmu so moške osebe oblečene v rdeča ali oranžna krila z rožami, nekateri imajo dolge lase, nosijo verižice okoli vratu… in jim ravno to poudari moškost. Podobno kot je Marlene Dietrich poudarila svojo ženskost v oblačilih, ki so takrat veljala za izključno moške.

Po mojem skromnem mnenju so debate o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj moško, rahlo brezpredmetne. Moški pač NISO ženske in nikoli ne bodo. Ali obratno. To je itak jasno. Noviteta v zadnjem stoletju je edino ta, da imamo več možnosti za uveljavljanje lastnih talentov in interesov. Večinoma nam ni treba cel dan z volom orati na polju ali porabiti dva dni, da operemo perilo. Ko je bila ženska postavljena pred izbiro: vol ali štedilnik, si predstavljam, da ni bilo hude dileme, kaj izbrati. Sploh pa ne, ker je bila večino časa noseča in/ali doječa. Tudi njen mož je večinoma bil prisiljen opustiti svoje morebitne talente kuhanja in vzgoje otrok, ker je moral delati stvari, ki jih pač žena in otroci zaradi manjše fizične moči niso mogli. Taka situacija je bila rezultat boja za preživetje, vendar pa je bil neugoden stranski učinek pravno-formalna podrejenost ženske. Poročiti se je morala takrat, ko je še lahko imela veliko otrok - vlaganje v njeno izobrazbo se ni finančno obrestovalo. Pravzaprav je povzročalo samo težave, ker je bilo izobraženo žensko težje prisiliti v sužnjelastniški odnos. O njeni usodi in o usodi njenih otrok so odločali drugi, ker sama ni mogla poskrbeti niti zase, kaj šele za otroke. Zakoni so se spoštovali precej ohlapno, če so sploh bili. Njena fizična varnost in varnost njenih otrok je bila brez neke moške zaščite stalno ogrožena. Zato je bilo verjetno bolje prenašati enega nasilneža, ki se ga je dalo vsaj do neke mere udomačiti, kot pa biti nenehno v popolnoma nepredvidljivi nevarnosti.

Ampak od tistih časov se je marsikaj spremenilo. Seveda to ni všeč tistim, ki bi radi imeli vso čast in ponos samo zase, zraven pa vdan in brezplačen servis (čiščenje, kuhanje, vzgoja otrok, spolne usluge…).
Če nekateri moški radi kuhajo in pomivajo, se meni to ne zdi sporno. Bojda so taki še najbolj zadovoljni s svojim spolnim življenjem, ker njihove žene niso na smrt utrujene ob koncu dneva. Če kakšno žensko veseli pilotiranje, se mi tudi ne zdi nič narobe s tem in ne vem, zakaj bi se morala odreči svojemu sanjskemu poklicu, če ga dobro in z veseljem opravlja. Ljudje imamo najrazličnejše interese in končno imamo priložnost, da jih razvijamo. Če nas veselijo izjemno tvegani športi, so be it. Če je kakšni ženski všeč biti podrejena, zakaj pa ne. Sem pa odločno proti prisili, formalni ali neformalni.

Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest ce jour-la
Et tu marchais souriante
Epanouie ravie ruisselante
Sous la pluie
Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest
Et je t’ai croisee rue de Siam
Tu souriais
Et moi je souriais de meme
Rappelle-toi Barbara
Toi que je ne connaissais pas
Toi qui ne me connaissais pas
Rappelle-toi
Rappelle-toi quand meme ce jour-la
N’oublie pas
Un homme sous un porche s’abritait
Et il a crie ton nom
Barbara
Et tu as couru vers lui sous la pluie
Ruisselante ravie epanouie
Et tu t’es jetee dans ses bras
Rappelle-toi cela Barbara
Et ne m’en veux pas si je te tutoie
Je dis tu a tous ceux que j’aime
Meme si je ne les ai vus qu’une seule fois
Je dis tu a tous ceux qui s’aiment
Meme si je ne les connais pas
Rappelle-toi Barbara
N’oublie pas
Cette pluie sage et heureuse
Sur ton visage heureux
Sur cette ville heureuse
Cette pluie sur la mer
Sur l’arsenal
Sur le bateau d’Ouessant
Oh Barbara
Quelle connerie la guerre
Qu’es-tu devenue maintenant
Sous cette pluie de fer
De feu d’acier de sang
Et celui qui te serrait dans ses bras
Amoureusement
Est-il mort disparu ou bien encore vivant
Oh Barbara
Il pleut sans cesse sur Brest
Comme il pleuvait avant
Mais ce n’est plus pareil et tout est abime
C’est une pluie de deuil terrible et desolee
Ce n’est meme plus l’orage
De fer d’acier de sang
Tout simplement des nuages
Qui crevent comme des chiens
Des chiens qui disparaissent
Au fil de l’eau sur Brest
Et vont pourrir au loin
Au loin tres loin de Brest
Dont il ne reste rien.

Jacques Prévert

Prebiram knjigo Upor telesa (Alice Miller). V začetku so omenjeni diktatorji in umetniki, ki naj bi imeli podobne otroške travme, vendar jih različno izražajo. Osredotočila se je na umetnike. Moje ugibanje je, da imajo diktatorji in morilci več testosterona? Ali morda ne znajo razumsko analizirati stvari, pa se zato odzovejo kot živali – z agresijo navzven. Morda je splošna populacija enako občutljiva kot diktatorji in umetniki, vendar ne zapusti trajnega pečata s svojo reakcijo na poškodbe iz otroštva?

Dejstvo je, da imamo ženske bistveno manj možnosti postati diktator ali nasilnež kot moški. Že zelo zgodaj namreč ugotovimo, da naša mišična moč ni primerljiva z moško, kar nas (če odraščamo v okolju, kjer velja pravilo močnejšega) takoj postavi v podrejen položaj. Ko se bomo na MF učile fiziologijo, bomo izvedele, da tudi če se ženska vrže na trepalnice in napihne svoje mišice do skrajne meje, ne doseže niti 60% maksimalne mišične mase moškega. (S prav posebno samozadovoljnim nasmeškom nam bo profesor povedal tudi, da so možgani moškega za nekaj gramov težji od ženskih. Pozabil bo omeniti, da so možgani povprečnega kita petkrat težji od njegovih). Svojih problemov ženske torej ne moremo blažiti z nasiljem, zato pa delamo prave umetnine na področju depresij in avtoagresije. Poleg tega smo največkrat napadene, ko smo šibke – npr. bolne ali noseče, zato bomo sklepale izrazito neugodne kompromise, da bi se vsaj delno zaščitile. Žrtvovale bomo svoje samospoštovanje, svoje ambicije, sebe. Če bomo imele neverjetno srečo, se bomo rodile v družbi, ki nas vsaj do neke mere ščiti in nas ne bodo fizično in psihično pohabili v zgodnjem otroštvu. Morda naš oče sploh ne bo fizično nasilen. Kljub temu bomo lahko takoj videle, da si očka lahko dovoli bistveno več svobode in uveljavljanja lastnih interesov kot mama in da ponavadi ravno mama dela stvari, ki jih nihče drug noče, oče pa je bolj spoštovan tako v maminih očeh kot v očeh obiskov. Morda nam bo omogočena celo pismenost in izobrazba, vendar bomo potem označene za histerične, ker se bomo težje sprijaznile s krivicami in – oh, bogokletstvo – želele kaj spremeniti. Če ne bomo sklepale neugodnih kompromisov in bomo zavračale zastonjsko delo čistilke, sobarice, perice, kuharice ipd, se nam zna hitro zgoditi, da bomo reproduktivno neuspešne. Nekoliko manj zahtevna ženska, ki bo z iskrenim veseljem požrla vsa ponižanja ali jih celo ne bo zaznala, bo v kozmični borbi za preživetje na koncu zmagala. Če je njen skrajni domet kolikor-toliko čisto stanovanje in goveja juha, sploh ne bo imela nikakršnih notranjih bojev, ko bo družba zahtevala, naj ne uresničuje svojih drugih talentov. Še več – to prisilo bo sprejela z olajšanjem. Me, ki pa želimo ne samo otroke, ampak tudi uveljaviti druge interese, bomo pa v težkem zosu :). Ugotovile bomo, da bi bilo pravzaprav bolj logično, če bi se poročile s svojo mamo/taščo/varuško, ker bo to oseba, s katero bomo skrbele za in vzgajale svoje otroke.

Vseeno sem mnogo rajši razpeta med željo po izražanju svojih talentov in družino, kot da bi drugi usmerjali moje življenje. Končno me ravno to loči od živali.

Morda koga zanima moje mnenje, morda ne. Kljub vsemu - tukaj sem in tako mislim.