Ker ženske in otroci so neločljivo povezani. Interesi žensk se v splošnem pokrivajo z interesi otrok. Ženske si želimo skrbeti za svoje otroke. Želimo si, da bi tudi moški dejavno in enakovredno skrbeli za svoje otroke. Želimo si, da bi naši otroci odraščali brez nasilja oziroma da bi jih pred nasiljem lahko zaščitile. Želimo si, da nas moški ne bi pretepali in posiljevali. Želimo si, da bi naši otroci živeli bolje kot mi. Kaj pa se otroci danes naučijo med odraščanjem? Da velja pravilo močnejšega. Da lahko tisti z dovolj moči delajo vse, kar se jim zljubi, brez (resnejših) posledic. Da svet ni fer. Da ata lahko tepe mamo do onemoglosti, pa se mu ne bo zgodilo nič. Tudi če ga mama 20x prijavi. Da lahko delodajalec izžame podrejenega do konca in ga nato odpusti - brez kakršnihkoli posledic oziroma je za tako početje celo nagrajen z višjimi dobički, posebnimi nagradami, višjim ugledom.

Seveda je tudi kakšna ženska naredila veliko slabega, ampak večinoma so ženske tiste, ki skrbijo za otroke, negujejo bolne… Povzročitelji nasilja z resnimi posledicami so v veliki večini moškega spola. Moški dajejo svojim egoističnim interesom absolutno prednost pred družino v večji meri kot to delamo ženske. Nagrajeni so z denarjem, ugledom, večjo družbeno močjo, vplivom. Ženske za svoje delo vzgoje otrok in skrbi za gospodinjstvo niso nagrajene ne z denarjem ne z vplivom. Skrb za gospodinjstvo jih samo ovira. Zato se njihov glas ne sliši in se ga zelo zlahka utiša. V njeno vzgojo otroka najkasneje po nekaj letih nujno poseže širša družba, katere vrednote pa so oblikovali moški. Če se hoče njen otrok socializirati, mora sprejeti pravila te družbe. Pravilo močnejšega. Vendar običajno otroci že v najožji družini od rojstva naprej spoznavajo, kdo je v družini vreden več in komu se vsi pokoravajo - običajno tistemu, ki ima več moči. Ki prinese “denar v hišo” in ki si lahko šibkejše podredi tudi fizično, če ne gre drugače.  

Za nastalo stanje neskončnih vojn in kanibalskega kapitalizma so torej krivi moški, vendar pa imamo ženske prvič v zgodovini dovolj izobrazbe in finančne neodvisnosti, da se lahko temu upremo. Najprej si je treba priznati, da poroka z močnim in bogatim moškim ni nobena garancija, da bodo ščiteni naši interesi (= interesi naših otrok). Princ na belem konju NI rešitev za naše težave. Punce, ki se poročijo z zelo vplivnim človekom, lahko pričakujejo izredno komplicirane in hude težave, če se bo njihov princ do njih spomnil biti nasilen. Žena šefa policijske postaje bo težko računala na pomoč policistov, če bo tepena. Pravilo močnejšega.

Nato si moramo priznati, da nismo moški in da ne moremo brez slabe vesti 90 % svojega časa preživeti v službi, če imamo doma majhne otroke. Prizadevati si moramo torej, da se službe prilagodijo nam in izvajati pritisk na delovne organizacije. Ena od možnosti je, da kupujemo izdelke podjetij, ki vodijo družini prijazno politiko. Da glasujemo za stranke, ki se zavzemajo za interese žensk. Da NE odklonimo vodilne funkcije, če nam jo ponudijo. Da si prizadevamo za vodilni položaj. Da podpremo kolegico na poti do vodilnega položaja. Da na vodilnem položaju ne pozabimo na svoje vrednote. Da začnemo ceniti delo ljudi, ki se ukvarjajo z varovanjem in vzgojo naših otrok in jih primerno plačamo. Da svojih otrok ne zaupamo v varstvo prvemu ponudniku, katerega glavni adut je nizka cena, če imamo sredstva. Če jih nimamo, ta izbira sevada odpade. Lahko pa pišemo pisma in obveščamo medije o naši situaciji in zahtevamo boljše pogoje za svoje otroke. Če imamo dovolj denarja, vendar mož ne želi investirati v varovanje in vzgojo otrok - se s tem preprosto ne smemo zadovoljiti in moramo vztrajati pri svojih argumentih.

Če bomo rekle “ahhh, tu se nič ne da narediti” in “tako je vedno bilo in tako najbrž mora biti” - se stanje zanesljivo NE bo spremenilo in naše hčerke in njihovi otroci bodo imeli identične težave.

Lepo bi bilo, če bi se iz te lekcije vsaj kaj naučili. Imeli smo 2000 let časa, izdatne vire informacij v najrazličnejših oblikah - izkušnje drugih ljudi in drugega časa so nam bližje kot kdajkoli. Vemo, kaj vse šibki/nemočni/revni/zatirani/ženske/otroci/starostniki/duševno bolni/telesno prizadeti/itd preživljajo, pa nas očitno ne gane dovolj, da bi kaj ukrenili glede tega. Če smo bolj občutljive sorte, si občutke krivde občasno blažimo s finančnimi prispevki “dobrodelnim” organizacijam.

Ko pa nas prijateljica ali prijateljev otrok prosi za pomoč v obliki sodelovanja pri reševanju njihovih problemov - ne, to pa ne! Naj to uredijo znotraj družine, mi se ne bomo vpletali, mi mislimo, da so vsi udeleženi dobri ljudje, predvsem pa se ne bi radi nikomur zamerili, še zlasti pa ne tistemu, ki ima (pre)več moči. Kako prikladno je prilizovati se močnim/vplivnim/bogatim/… ljudem! Prinaša kopico privilegijev in ugodnosti. Tu je seveda še neizbežna palica, če korenček ni dovolj. Pravzaprav ostane zelo malo razlogov, da se (iz)postavimo za tisto, kar se zdi prav. No, Jezusu se to že ni obrestovalo. Ampak ok, on je bil Bog, za njega so potem že njegovi poskrbeli :) Kdo pa bo poskrbel za navadnega smrtnika, če bo preveč stopil na prste človeku, ki je do svojih bližnjih in podrejenih nasilen in ima v rokah več močnih vzvodov, s katerimi lahko solidno zagreni življenje.

Kljub temu pa je veliko stvari, ki jih lahko naredimo, ne da bi pri tem veliko tvegali. Lahko se ne smejemo šovinističnim in rasističnim šalam. Lahko povemo ženski, ki jo mož ponižuje, da se nam to ne zdi prav in jo podpremo, ko se odloči za ločitev. Ji pazimo otroke, izkažemo podporo s skupnim preživljanjem časa (če začne zapeljevat našega moža, pač prenehamo :). Lahko se družimo s svojimi ali drugimi otroci. Lahko gremo izobraževat nepismene, jih učit higiene in samostojnosti. Če smo kompetentni, lahko vzamemo otroka v rejo. Lahko gremo pomagat invalidu. Lahko damo spodobno plačo in spodoben prosti čas svojim podrejenim (ter se odpovemo počitniški hiši na Malti). Lahko ne opravljamo znanca, ki mu gre bolje kot nam. Lahko gremo z dementnim starostnikom na sprehod.

V tem času berem Pocestnico od Benke Pulko, kjer piše o Američanih, ki neprestano delajo in neprestano kupujejo najbolj brezvezne stvari v ogromnih količinah. Hkrati sem se spomnila napotkov, ki jih daje klinika Mayo mamicam, ki morajo v službo dva meseca po porodu. Natančno opisuje, kako se v službi boriti z jokom in kako preživeti jutranje odhode od dojenčka. Za dojenčka pa predvidevajo uporabo ogledalc, ki naj bi jih spominjal na mamin obraz.

Ni mi jasno, zakaj imamo Američane za vzor. Otroci potrebujejo mamo, očeta ter bratce in sestrice, ne pa dveh ton cenenih igrač iz Kitajske. Časa s starši ne more nadomestiti nobena kupljiva alternativa. Če oče cel dan dela, mama pa je popolnoma odvisna od njegovih prihodkov, je to za otroke slabo. Če se bo odločil biti nasilen, bo morala nasilje najverjetneje prenašati ali pa se soočiti z revščino, ki velikokrat ni boljša možnost.

Dokler bodo nekateri ljudje mislili, da potrebujejo tri velike hiše in pet noro dragih avtomobilov, počitnice v Maleziji in uro za 200.000 evrov, bomo ostali veliko delali za malo denarja in zanemarjali svoje otroke.

Odkar sem zapustila skrajno prijetno okolje moje gimnazije, opažam, da večina ljudi o večini drugih ljudi meni, da so a. nesposobni b. naduti c. neumni d. umazani e. grdi f. zlobni g. brez občutka in brez takta h. krivi za vse njihove probleme i. itd

Je res tako težko spoštovati druge ljudi? Smo res samo mi najboljši, najlepši in najpametnejši? Se res ne moremo prav ničesar naučiti od snažilke s petimi razredi osnovne šole? Je tisti starostnik res izključno nadležen nebodigatreba, ki muči vso družino? In tale mladina - fej in fuj - oni pa res prav vse delajo narobe. Drogirajo se in tepejo, nočejo se učiti. Le zakaj. Morda zato, ker ne vidijo smisla vse te gonje in ker nikakor nočejo postati podobni svojim staršem. Morda zato, ker jih nihče nima rad. Morda zato, ker nihče nima časa zanje (zato pa toliko več pričakovanj). Morda zato, ker se staršem/šoli/lokalni skupnosti ne zdi, da so vredni spoštovanja tudi brez odličnega uspeha in sodelovanja v 100 krožkih!

Smo res prav mi, ki delamo od jutra do večera, se v prostem času izobražujemo, imamo idealen indeks telesne mase, se veliiiiko gibljemo v naravi, kulturno in socialno udejstvujemo, jemo zdravo hrano… res boljši od nekoga s preveliko telesno težo, ki dela, telovadi in se izobražuje nekoliko manj, pa ima zato čas in energijo za igranje s svojimi otroci, druženje s prijatelji/družino in mu narava ne predstavlja poligona za izražanje svojih ambicij (in kompleksov), ampak gre na sprehod z iskrenim užitkom in se pogosto ustavi, ker je zagledal nekaj lepega.

Srečni ljudje ne čutijo potrebe, da bi dopovedovali drugim ljudem, kaj bi ti po njihovem morali delati in kako je treba živeti. Počutijo se dobro in jim ni treba iskati slabih strani pri drugih ljudeh, zato da bi se sami počutili bolje. Po drugi strani pa imamo mi, ki delamo vse, kar se od nas “pričakuje”, da delamo in smo nasploh vzorni državljani - neprestano občutek, da smo ogoljufani. Svojo službo imamo sicer radi, ampak kljub temu se ne moremo otresti občutka, da življenje polzi mimo nas. Zato agresivno dopovedujemo drugim, da so nekaj manj od nas, če nimajo dragega mobitela.

Če bi se spoštljivo zazrli v te ljudi, ki nam gredo tako na živce, bi se lahko marsikaj naučili in postali srečnejši. Če komaj prenesemo pogled na kmečko gospodinjo, ki zjutraj krmi kokoši, potem je mogoče čas, da zamenjamo visoke pete s škornji in morda bomo ugotovili, da se je z visoko modo želela ukvarjati naša mama, ne pa mi. Če stalno glasno kritiziramo žensko, ki ima dva doktorata in poučuje na fakulteti, je morda čas, da se končno vpišemo na tisto izobraževanje, ki si ga že tako dolgo skrivaj želimo, pa si tega nismo upali na glas povedati, ker imamo dva majhna otroka/ker se mož že dve leti veseli eksotičnih počitnic, za katere smo varčevali/ker se to ne spodobi…

Posledica spoštovanja je tudi sprejemanje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja. Kakšno olajšanje je to! Če so za mojo zamudo na predavanje vedno krivi vsi drugi in vse drugo, bom naslednjič zelo težko prišla točno. Če pa bom analizirala svoje odločitve in posledice, bom naslednjič našla drugačno pot, ki bo morda boljša. Ali pa tridesetič. Vseeno bom bolje porabila svoj čas in energijo, kot pa če bi se 30x jezila na nesposobne voznike avtobusov, lene in neumne voznike avtomobilov, prodajalko, ki je prosila za drobiž in zato zdaj nimam drobiža za avtobus, poledico, sneg, gospo, ki me je vprašala za pot…

Spoštovanje je začetek ljubezni, ljubezen pa je edina garancija, ki obstaja v življenju. Edina trdna valuta, osnova sreče. Če bi spoštovali ljudi okrog sebe, bi nam bilo to jasno in bili bi srečnejši.

17 letno dekle iz Avstralije (sicer hči Kitajca in psihično nestabilne Avstralke) se zaljubi v malezijskega princa Bahrina, odide v Malezijo, prestopi v islam in se poroči z njim. V otroštvu zlorabljana od očima, lastne matere in končno tudi od avstralskih socialno-psihiatričnih služb, postane sužnja nasilnega in psihopatskega moža. Okolica je servilna do njenega moža ter slepa in gluha za njene stiske. Rodi dva otroka, mož se poroči še z drugo ženo - mlado barsko plesalko. Po nekaj letih avtorica z otroci obišče Avstralijo in se ne vrne nazaj v Malezijo. Po sedmih letih lepega življenja ji psihopatski princ ugrabi oba otroka. Sledi desetletje obupa, v katerem se energično udejstvuje v raznih akcijah za izboljšanje položaja otrok po vsem svetu.

“Ni me zasnubil, temveč je oznanil svojo odločitev. Bahrin je odpravil vsa moja vprašanja in dvome o moji prihodnosti, rekoč: ‘Ne pokvari tega z besedičenjem. Pojdi domov in me počakaj.’ Ubogala sem ga. Tisto popoldne sem sedla na letalo, ne da bi se zavedala, da sem v najinem odnosu ustvarila vzorec, ki ga bo težko odpraviti - vzorec popolne poslušnosti.”

“Rekli sta, da je moja dolžnost ugajati svojemu možu na vse možne načine. O vsem bi se morala strinjati z njim, tudi če bi dejal, da je luna zelene barve z vijoličasitimi lisami. Vedno sem mu morala ustreči z nasmeškom. Nikoli ga nisem smela zavrniti v postelji.”

O skrajno sumljivih interpretacijah Korana, ki jih je bila deležna od ČeGuAlija (učitelja), je napisala: “Z drugimi besedami, ženske naj bi bile razuzdane pošasti na dveh nogah brez možganov, ki so prežale na moške zaradi svoje prirojene potuhnjenosti in zlobe. Bile so nujno zlo, ki ga je bog ustvaril zato, da bi ohranil človeški rod in da bi moški živeli bolje.”

“Pred očmi se mi je prikazala moja prihodnost: bedno življenje neljubljene žene v tuji deželi, možnost, da bom izgubila svoja otroka zaradi druge ženske, in obupanost, ker sem bila izkoreninjena iz življenja, ki sem ga poznala. Vedela sem, da Bahrinove grožnje niso prazne marnje. V kraljevi družini se je že večkrat zgodilo, da so nezaželeno ženo nagnali od doma in njene otroke prepustili v varstvo novi in bolj ljubljeni ženi. Na lastne oči sem videla bedno usodo starejše žene, ki je zanosila v istem času kot mlajša, ter brezobzirno tekmovalnost v takšnih domovih.

Popolnoma obupana in strta sem odšla v kuhinjo in si poskušala prerezati zapestji, vendar mi je ČeGuAli iztrgal nož iz rok. Preden sem omedlela, sem iz ozadja zaslišala Bahrinov glas. Oštel je Alija, ker mi je vzel nož, češ da bi bilo veliko bolj preprosto, če bi umrla.”

 “Tistega večera me je poklical. Ko sem dvignila slušalko, se je v odgovor na moj “halo” usul plaz zmerljivk in groženj. Najprej mi je ukazal, naj se takoj vrnem v Malezijo. Rekel je, da sem nesposobna živeti sama z majhnima otrokoma, da se mi nikoli ne bo uspelo postaviti na lastne noge in da sem preveč nesposobna in neumna, da bi ga v tej zadevi premagala. Ko sem mu odvrnila, da se ne nameravam pokoriti njegovim zahtevam, je spremenil pesem. Rekel je, da me ljubi in da me zelo pogreša. Odgovorila sem mu, da sem pripravljena razmisliti o spravi, vendar mora priti na pogovor v Avstralijo. Dodala sem še, da sem pripravljena spet živeti z njim samo pod pogojem, če bi se ločil od Elmi in če bi se preselili v Melbourne. Po tem predlogu je nekaj časa molčal, potem pa je pobesnel. Po telefonu je kričal, da bo ubil mojo babico, če se ne bom takoj vrnila, da bo ubil mene, še prej pa mi bo že pokazal, kaj se pravi ne ubogati. Odložila sem slušalko. Ko sem tistega večera šla spat, sem vročično razmišljala o svojih sposobnostih in o pravilnosti svoje odločitve.”

“Toda prva štiri leta so bila zame predvsem čas celjenja ran. Spoznala sem, da nisem tako nesposobna, in spet sem našla samospoštovanje in samozavest. Za to sem potrebovala zelo dolgo. Samospoštovanje je nekaj tako neotipljivega in njegovo pomanjkanje težko prepoznamo, če je dolgo časa plahnelo. Svojega samospoštovanja nisem pogrešala, dokler ni izginilo in dokler nisem izgubila pomembnega dela sebe. Nisem verjela, da si zaslužim kaj boljšega. Težko sem komur koli glasno ugovarjala in nenehno sem se borila sama s sabo, da nisem vsakič, ko sem bila v družbi odraslih, poskočila kot dobro vzgojen psiček, ki poskuša ustreči svojemu gospodarju in si zagotoviti njegovo pohvalo.”

Avtor meni, da je treba otroke spoštovati, hkrati pa jim ne nalagati pretirane odgovornosti za njihovo starost. Opozarja, kako je treba odnos z otrokom graditi iskreno in z zavedanjem predvsem lastnih napak. Npr. če se zjezimo zaradi otroka, zato ni kriv otrok, ampak izključno mi. Ko se to zgodi, moramo na spoštljiv način otroku sporočiti, kaj hočemo od njega in skupaj poiskati način, da se podobnim situacijam v prihodnje izognemo. Je proti vsakršni obliki kaznovanja in trdi, da je treba rešitve vedno najti z naklonjenim in iskrenim dialogom. Da bi bilo kaj takega mogoče, je treba imeti jasne predstave o sebi in svojih mejah. Npr. namesto, da omejujemo otroka (”tega in onega in tretjega ne smeš”), raje jasno postavimo svoje meje (”hočem imeti mir pol ure”). Družina naj bi bila tako organizirana, da je v njej vsakdo spoštovan in odrasli člani bi morali znati jasno opredeliti svoje želje in za svoja dejanja prevzemati polno odgovornost. Zavedati in priznati bi morali svoje napake, v vsakem trenutku bi morali znati sprejeti kritiko (tudi v obliki skrajno neprijetnega vedenja) in se nanjo odzvati s spoštljivim pozivom na dialog. S tem se v celoti strinjam in verjamem, da je človek zares odrasel šele takrat, ko se odpove uveljavljanju svojih interesov s pomočjo premoči.

“Stoletja dolgo je družina obstajala kot struktura moči, kjer imajo moški absolutno premoč nad ženskami in odrasli nad otroki, in to v vseh pogledih družbenega, političnega in duševnega življenja. O hierarhiji ni bilo nobenega dvoma: na prvi stopnički je bil moški, pod njim - če v družini ni bilo doraščajočih sinov - ženska, za njo sinovi in šele nato hčere. Uspeh zakona je bil odvisen od sposobnosti in pripravljenosti ženske, da se ukloni možu; vzgoja otrok je imela jasen cilj: pripraviti otroke do tega, da se prilagodijo močnejšim in jih ubogajo.”

“V resnici otroke že več sto let učimo, naj spoštujejo moč, avtoriteto in nasilje - ne pa drugih človeških bitij.”

“Prvič sploh smo pripravljeni ustvarjati pristna razmerja, ki priznavajo enakovrednost dostojanstva tako moškim kot ženskam, tako odraslim kot otrokom. Še nikdar v zgodovini človeštva se to ni dogajalo v tako velikem obsegu.”

“Enakovredno vodstvo temelji na dveh podmenah. Prva je, da so moški in ženske enakovredni, kar zadeva družbeno, politično in ekonomsko življenje. Druga je zamisel, da bi si morali možje in očetje deliti odgovornost za vsakdanje vodenje gospodinjstva; to pomeni, da morajo biti čustveno vpeti v družinsko življenje in vsak dan dejavno sodelovati v skrbi za otroke. To je glede na zgodovino in tradicijo evropske družine revolucionaren koncept.”

“V Skandinaviji so na čelu teh sprememb ženske, v pomoč pa sta jim napredna zakonodaja in udobje socialne države.”

“Prioritete naših staršev so temeljile na tej zunanji vrednoti, po kateri se morajo otroci naučiti “potrpeti”, “lepo vesti”, “se prilagoditi” in “dostojno govoriti”; in govoriti “prosim” in “hvala” in “dober dan”. Ni bilo mišljeno, da bi otroci bili sami svoji. Pričakovalo se je, da “odigrajo” svoje - natanko tako kot igralci v drami. In tako kot od igralcev se je tudi od njih pričakovalo, da se bodo naučili svojih vlog.”

“Šele ko so se otroci naučili prikriti “sebe” - in so zato izgubili stik s samim sabo - so se starši lahko sprostili, vedoč, da so vzgojo izpeljali uspešno.”

“V konfliktu med integriteto in sodelovanjem se otroci običajno odločijo za sodelovanje in s tem zanemarijo sebe.”

“Samospoštovanje se napaja iz dveh virov: iz občutka, da nas najpomembnejši ljudje v našem življenju “vidijo” in priznavajo takšne, kakršni smo, in iz občutka, da imamo za druge vrednost takšni, kakršni smo.”

“Otrok ljubi starše brezpogojno ne glede na to, kako z njim ravnajo. Razvoj otrokovega samospoštovanja ni pomemben, ker bi nam šlo za to, kakšen odnos bo imel otrok do staršev, temveč zato, koliko se bo imel rad.”

Antropologinja in psihologinja, hči zdravnice in kmeta, piše o dekletih, ki ne sprejemajo vloge, v katero jih sili družba, z občudovanjem. Trdi, da je problem v družbi in ne v dekletih, ki zavračajo vlogo lepega predmeta brez lastne osebnosti. Ne pristaja na delitev vlog v smislu “jaz pameten in pomemben, ti lepa in žrtev”. Obdela vzroke, zakaj mladostnice v šoli skrivajo svojo inteligenco in zakaj se jim skrivanje in sabotiranje svojih danosti v življenju kasneje silovito maščuje. Veliko govori o zanikanju sebe in pritiskih družbe. O posilstvih citira raziskavo:

“Pred kratkim narejena študija o najstnicah na Rhodes Islandu ponazarja to zmedo. Postavili so jim vprašanje o okoliščinah, v katerih ima moški “pravico do spolnega občevanja z žensko brez njenega privoljenja”. Osemdeset odstotkov najstnic je odgovorilo, da ima moški to pravico v zakonu, 70% pa je menilo, da ima to pravico tudi, če se par šele namerava poročiti. 61% je odgovorilo, da moški lahko izsili seks, če je par že prej imel spolne odnose. Več kot polovica najstnic je moškemu priznala to pravico, če ga je ženska k temu napeljevala. 30% je navedlo še primere, ko moški ve, da ga je ženska varala, ko je “tako spolno stimuliran, da si ne more pomagati”, in ko je ženska pijana. Več kot pol anketiranih je menilo, da “zapeljivo oblečena ženska, ki je ponoči sama zunaj, prosi za posilstvo”. Torej vsaj 80% teh deklet sploh ni vedelo, da moški nikdar nima pravice ženske siliti v spolni odnos.”

“Mladostnice ugotovijo, da je nemogoče biti ženska in odrasla oseba hkrati. Zdaj že klasična študija psihologa I.K. Brovermana opisuje to nasprotje. Ženske in moški so v študiji izbrali pridevnike, ki opisujejo lastnosti zdravega moškega, zdrave ženske in zdrave odrasle osebe. Rezultati so pokazali, da imajo zdravi moški in zdravi odrasli iste lastnosti, zdrave ženske pa imajo drugačne lastnosti od zdravih odraslih oseb. Zdrave ženske so na primer opisane kot pasivne, odvisne in nerazumske, zdrave odrasle osebe pa kot aktivne, neodvisne in razumske. Odgovori, ki opisujejo zdrave ženske in zdrave odrasle osebe, so se izključevali.”

“Na TV so ženske večinoma prikazane kot napol oblečene trape, ki od superinteligentnih normalno oblečenih moških pričakujejo rešitve. Moški so doktorji in znanstveniki, ki predstavijo izdelek. Ženska telesa pa prodajajo izdelke, ki nimajo neposredne zveze z njimi - gume, traktorje in pijačo. Neka pacientka je sovražila reklamo za pivo, v kateri se švedske lepotice v kopalkah s padali spustijo na obalo, da bi izpolnile seksualne fantazije moškega, ki pije pivo. Ženske so prikazane kot drage igračke, kot poslednje razvedrilo.”

“Pogosto so pametna dekleta videti bolj ranljiva od svojih vrstnic, ki slabše dojemajo ali so se odločila, da se z zapletenimi vprašanji ne bodo ukvarjala. Manj dojemljiva dekleta lahko popolnoma zgrešijo pomen seksualističnih reklam, glasbe ali oddaj. Probleme največkrat zanikajo ali pa jih jemljejo preveč zlahka. Ne poskušajo združiti vidikov svojih doživljanj ali povezati točk med dogodki v družbi in svojimi življenji.”

“Nekatere ženske postanejo medle in apatične, druge polne gneva in sovraštva. Nekatera dekleta svojo depresijo izražajo s stradanjem ali samozadanimi poškodbami. Nekatere se povlečejo globoko vase, druge goltajo tablete, pijejo ali menjavajo partnerje. Karkoli se že kaže na zunaj, depresija je znak notranjega žalovanja za izgubljenim jazom, za pristnim dekletom, ki je izginilo v mladostniški dobi. Umrl je družinski član.”

“Dekleta za ženskost žrtvujejo prav vse, čeprav se zavedajo, kakšno škodo si delajo. Vedo, da so se predale, in se obsojajo zaradi te odločitve. Izbrale so varnejšo pot, ki pa ne vodi v pravo življenje. Ko izgubijo svoj lastni pogled na svet, nemočno tavajo, njihovo samospoštovanje pa je žrtev muhavosti drugih.”

“Ko vprašam mladostnice, če so feministke, večina reče, da ne. Feminizem je umazana beseda, tako kot fašizem ali komunizem. Če pa vprašam, ali naj imajo ženske in moški enake pravice, odgovarjajo pritrdilno.”

“Dekleta odraščajo v ženskam sovražni kulturi, kjer imajo moški politično in ekonomsko moč. Berejo o zgodovini zahodne civilizacije, ki je pravzaprav zapis življenja moških. Zgodovina je zgodba moškega. To sem odkrila, ko sem brala knjigo Outline of History H.G.Wellsa in Churchillovo History of Western World. Oba v prvi vrsti opisujeta zgodovino vojne in porazdelitev imetja. Ženskam sta priznala le vpliv na potek življenj moških, sicer pa sta jih prezrla. Moja hči je isto opazila v svojem zgodovinskem učbeniku: “Kako dolgočasno, le kopica kraljev in generalov, ki se bojujejo med sabo. Kaj pa so počele ženske?”"

O svojem odraščanju v malem mestu v Ameriki avtorica pove:

“V petdesetih letih so se ženske morale odreči neodvisnosti, pridobljeni v drugi svetovni vojni, in se vrniti za štedilnike, kjer niso ogrožale moških. Delo žensk je bilo ločeno in neenakopravno. Veliko žensk ni imelo dostopa do denarja ali prevoza. Njihovi možje so nadzirali bančne račune in avtomobile. Žensko delo - šivanje, skrb za bolne in kuhanje cerkvenih večerij - je bilo podcenjeno. Ob stoletnici je mesto izdalo svojo zgodovino. Knjiga s 75 stranmi žensk ne omenja.”

“Jezik je veliko povedal o ženskih in moških vlogah - voditelji so bili “on”, tajnice in orkani pa “ona”.”

“Šovizem je bil del vsakdanjika. tašče, šoferke in grde ženske so bile vir porogljivih šal. Moški so morali “nositi hlače v družini”. Ženske, ki so se postavile zase, so hitro naletele na grajo, prav tako njihovi možje, ker so bili “copate” in se pustili “voditi predpasniku”. Ženska mnenja so bila manj vredna v primerjavi s pomembnimi moškimi pogovori.”

Na tem mestu sem se spomnila zgodb, ki mi je dedek pripovedoval o vasici, kjer je odraščal: običaj je zahteval, da na poročno noč ženin čimbolj pretepe svojo mlado ženo. Človeka, ki je svojo ženo tako pretepel, da je imela počeno lobanjo in notranje krvavitve, zaradi česar je ni bilo iz bolnice nekaj tednov, so močno spoštovali, ga trepljali po ramenih, mu povsod ponujali alkohol in še leta govorili o njegovem podvigu z velikim občudovanjem. Po drugi strani pa je cela vas, tako moški kot ženske, zasmehovala moža, ki je pomagal svoji ženi na vrtu in doma ter ni hodil v gostilno. Moški so ga večkrat ustrahovali in fizično napadali.

“Fantje so na zmenke najraje hodili z dekleti, ki so jih v vsem prekašali. Dosežke deklet so cenili le, če niso bili v nasprotju s “primernim” socialnim vedenjem. Preveč izobražena ali ambiciozna dekleta niso bila dovolj ženska. Ko sem na šolskem shodu prejela nagrado za znanstveno delo, bi se od sramu najraje vdrla v zemljo.”

Ob tem sem ugotovila, kakšno srečo sem imela sama s svojim osnovnim in srednjim izobraževanjem! Fantje so spoštovali pametna dekleta in se jim simpatično dobrikali, kadar so želeli, da rešijo nalogo, ki je oni niso znali. Za najpametnejšo osebo v razredu je na srednji šoli veljalo dekle, ki je nosilo (zelo vpadljiv) kovinski ravnalec hrbtenice in očala. Bila je priljubljena in zelo spoštovana. Z izobraževalnim šovinizmom sem se srečala šele na fakulteti, ko je udarilo vame z vso silo. Praktično na vsakem koraku smo bila dekleta energično zatirana. Že na informativnem dnevu so dali vedeti, da bolj podpirajo moške kandidate. Izrazili so obžalovanje, da ni več moških kvot, ki so ne glede na uspeh in nadarjenost dajale prednost moškim. Pri “Medicinski etiki” smo poslušali tako šovinistične izjave, da sem večkrat (zmotno) mislila, da se predavatelj šali. Pri kirurgiji so predavatelji večkrat prosili, naj dekleta nehamo že enkrat odgovarjati na vprašanja in damo “prostor” fantom. Pri ginekologiji so ugledni profesorji zatrjevali, da so ženske danes razvajene. Jezni so bili, ker smo na predavanja hodile samo dekleta in ker edini moški v avditoriju ni želel upravljati z diaprojektorjem rekoč, da “ni talentiran za tehniko in da bo to bolje naredilo dekle”. Neka kolegica (odlična študentka) je šla k nekemu profesorju s prošnjo, da bi bil mentor pri njenem raziskovalnem delu. Energično jo je zavrnil, nato pa naslednji dan na predavanjih javno pozval kateregakoli fanta, naj pride k njemu delat raziskovalno nalogo, ker “zdaj že dekleta k njemu hodijo”. Na različnih oddelkih so nekritično ponujali službo moškim. Nadarjenost in znanje sta bila neredko odločno manj vredna od telesnih značilnosti (= moškega spola). To so utemeljevali s porodniškimi odsotnostmi in bolniškimi zaradi nege otroka, ki povzročajo odsotnost, utrujenost in akademsko neaktivnost ženske. Zelo vesela sem bila, ko sem slišala nekega šefa klinike govoriti o tem, kako na njegovem oddelku moški jemljejo porodni dopust in bolniške zaradi otrok v enaki meri kot ženske. O tem je govoril celo z nasmehom in odobravanjem.

Ob branju Sodobne Ofelije sem ugotovila, kako močno spoštujem moške, ki so sposobni stopiti iz tradicionalističnih okvirjev in vsak dan znova dokazujejo svetu, da njihova moškost ni prav nič ogrožena, če pazijo na otroke in perejo posodo. Dokazujejo, da bi se moral moški, ki čuti, da je pri pomivanju posode ogrožena njegova spolna funkcija, resno zamisliti.

“Pravzaprav je grozljivo, da moramo svoje hčere učiti, kako odgnati posiljevalca ali ugrabitelja. V bistvu potrebujemo tečaje, ki bi moške naučili, naj ne posiljujejo in pretepajo žensk. Potrebujemo delavnice, kjer bi moške naučile, česar marsikdo ne zna: kako biti nežen in ljubeč.”

O šolskem sistemu v Ameriki:

“Leta 1992 je Ameriško društvo izobraženih žensk izdalo študijo z naslovom “Kako šole opeharijo dekleta”: V učbenikih le sedmina ilustracij otrok prikazuje deklice. Trikrat več zgodb govori o dečkih kot o deklicah. Dečki so v glavnem prikazani kot bistri, pogumni, ustvarjalni in iznajdljivi, dekleta pa so prijazna, odvisna in ubogljiva bitja. Dekletom je na voljo šestkrat več življenjepisov moških kot žensk. Analiza videoposnetkov pouka v šolah kaže, da učitelji fante kritizirajo zaradi vedenja, dekleta pa zaradi intelektualnih pomanjkljivosti. Sporočilo fantom se glasi: “Pameten si, ko bi se le umiril in lotil dela.” Sporočilo dekletom pa je velikokrat: “Morda je to pretežko zate. Čeprav si sledila pravilom, nisi uspela.”

Ker pri fantih neuspeh pripisujejo zunanjim dejavnikom, tudi ob neuspehu ostanejo samozavestni. Pri dekletih pa je ravno obratno. Uspešne so zato, ker imajo srečo ali trdo delajo, neuspešne zaradi nesposobnosti. Zato vsak neuspeh spodkopava njihovo samozavest. Vse to na subtilen način prepreči dekletom, da bi želele postati astronavtke ali nevrokirurginje. Vzroka za opuščanje svojih sanj se niti ne zavedajo - njihovo zanimanje “skrivnostno” usahne.”

“Lois Murphy je ugotovila, da mladostnice izgubljajo IQ točke, ko jim družba vsili vlogo ženske. V dvajsetih letih je psiholog Louis Terman preučeval nadarjene otroke v Kaliforniji. Med otroki je najbolje pisalo sedem deklic, v umetnosti so bile najboljše deklice, ko pa so odrasli, so bili ugledni pisatelji in akademiki le moški.”

“Ženski talenti so podcenjeni in neizkoriščeni. Toliko glasov je potihnilo. Stendhal je napisal: “Vsi geniji, rojeni v ženskem telesu, so za družbo izgubljeni.”"

Verjamem, da imamo ženske in moški enake potrebe po moči, spoštovanju in uveljavljanju lastnih interesov. Verjamem, da zakon ni pogodba o suženjskem delu ženske. Verjamem, da mora obstajati ravnotežje, če naj bosta oba partnerja srečna. Ne govorim, da bi moral vsak moški kuhati, tudi če tega ne mara. Gre za končni seštevek obremenitev, ki bi moral biti enak ne glede na spol. Jasno je, da rudar po 12 urah izkopavanja ne bo kuhal kosila in pral perila, če je bila žena v tistem času doma. Če pa imata oba partnerja primerljive obremenitve na delovnem mestu, bo žena upravičeno besna na tipa, ki se po službi zlekne na kavč in zahteva kosilo.

Po mojem skromnem mnenju so debate o tem, kaj naj bi bilo žensko in kaj moško, rahlo brezpredmetne. Moški pač NISO ženske in nikoli ne bodo. Ali obratno. To je itak jasno. Noviteta v zadnjem stoletju je edino ta, da imamo več možnosti za uveljavljanje lastnih talentov in interesov. Večinoma nam ni treba cel dan z volom orati na polju ali porabiti dva dni, da operemo perilo. Ko je bila ženska postavljena pred izbiro: vol ali štedilnik, si predstavljam, da ni bilo hude dileme, kaj izbrati. Sploh pa ne, ker je bila večino časa noseča in/ali doječa. Tudi njen mož je večinoma bil prisiljen opustiti svoje morebitne talente kuhanja in vzgoje otrok, ker je moral delati stvari, ki jih pač žena in otroci zaradi manjše fizične moči niso mogli. Taka situacija je bila rezultat boja za preživetje, vendar pa je bil neugoden stranski učinek pravno-formalna podrejenost ženske. Poročiti se je morala takrat, ko je še lahko imela veliko otrok - vlaganje v njeno izobrazbo se ni finančno obrestovalo. Pravzaprav je povzročalo samo težave, ker je bilo izobraženo žensko težje prisiliti v sužnjelastniški odnos. O njeni usodi in o usodi njenih otrok so odločali drugi, ker sama ni mogla poskrbeti niti zase, kaj šele za otroke. Zakoni so se spoštovali precej ohlapno, če so sploh bili. Njena fizična varnost in varnost njenih otrok je bila brez neke moške zaščite stalno ogrožena. Zato je bilo verjetno bolje prenašati enega nasilneža, ki se ga je dalo vsaj do neke mere udomačiti, kot pa biti nenehno v popolnoma nepredvidljivi nevarnosti.

Ampak od tistih časov se je marsikaj spremenilo. Seveda to ni všeč tistim, ki bi radi imeli vso čast in ponos samo zase, zraven pa vdan in brezplačen servis (čiščenje, kuhanje, vzgoja otrok, spolne usluge…).
Če nekateri moški radi kuhajo in pomivajo, se meni to ne zdi sporno. Bojda so taki še najbolj zadovoljni s svojim spolnim življenjem, ker njihove žene niso na smrt utrujene ob koncu dneva. Če kakšno žensko veseli pilotiranje, se mi tudi ne zdi nič narobe s tem in ne vem, zakaj bi se morala odreči svojemu sanjskemu poklicu, če ga dobro in z veseljem opravlja. Ljudje imamo najrazličnejše interese in končno imamo priložnost, da jih razvijamo. Če nas veselijo izjemno tvegani športi, so be it. Če je kakšni ženski všeč biti podrejena, zakaj pa ne. Sem pa odločno proti prisili, formalni ali neformalni.