Zebra

Knjige

Včasih čutim potrebo po pisanju o knjigi, ki sem jo pravkar prebrala. Občasno to koga zanima in od zdaj se mu/ji ne bo več treba mučiti z rokopisom.

2004

Gabriel Garcia Marquez: Ljubezen v času kolere

“Bila je prikazen v tuji hiši, ki je čez noč postala ogromna in samotna in po kateri je tavala sem in tja in se s tesnobo spraševala, kdo je bolj mrtev: ali tisti, ki umre, ali ona, ki je ostala.”

“Za ženske sta obstajali dve obdobji: obdobje za možitev, ki je segalo do 22. leta, in obdobje večnih samic: zarjavelih devic. Preostale, poročene ženske, matere, vdove, babice so bile vrsta zase, ki ni štela let, ki jih je že preživela, ampak tista, ki so jim še manjkala do smrti.”

“Prvič sta se gledala iz oči v oči s tako majhne razdalje in z dovolj časa, da se mirno razgledata po polovici stoletja, in videla sta se, kakršna sta bila: starčka, zasledovana od smrti, brez česarkoli skupnega razen neke bežne preteklosti, ki ni več pripadala njima, ampak dvema izginulima mladima človekoma, ki bi lahko bila njuna vnuka.”

Zadnji citat opisuje bistvo knjige - nostalgija za nečim, kar je bilo postavljeno na temeljih pričakovanj drugih in ne lastne želje. Nihče od njiju ni živel takšnega življenja, kot bi si ga želel, čeprav bi bilo to morda celo mogoče. Ona se mi zdi precej plitev in brezvezen karakter - služi kot neko božanstvo, ki v bistvu nima napak. On pa kronično nezadovoljen z vsako žensko in na koncu dobi bralec vtis, da (v zvezi z žensko) niti ni zmožen dobiti potešitve. Mojstrsko napisana knjiga - z neverjetnimi opisi, zanimivimi obrati. Nekajkrat me je zmotilo realistično opisovanje človeške bede, predvsem avtorjev odnos do nje, ki se mi je zdel preveč hladen.

2005

Douglas Adams in Mark C.: Zadnja priložnost

Roman o potovanju pisatelja in zoologa po planetu z namenom poiskati nekatere ogrožene vrste živali opozoriti javnost na ta problem. Na trenutke zelo smešen roman: opisovanje avtorjevega boja s komarji v protikomarski mreži, dveh študentov, opis paritvenega rituala neke ptice… Včasih pa jasno razmišlja o pomenu raznolikosti vrst na Zemlji in ohranjanju vsega. Zaključek je napisal zoolog in bi moral biti v vsakem učbeniku biologije.

Fowles: Žena francoskega poročnika

Prebrala sem prvo poglavje, nato pa prenehala zaradi izrazite in zelo moteče nadutosti avtorja. Želi dajati vtis, da ni šovinističen, ampak do žensk ima vzvišen odnos kot da so govoreče živali. Verjetno je zaslovel zaradi zanimivih opisov in razgibanega načina pripovedovanja. Veliko se ukvarja z detajli in je neverjetno samovšečen. Zelo ga zanimajo vse podrobnosti v zvezi z drugimi ljudmi in uživa, ko se opredeljuje do njih (opravljanje).

2006

J. D. Salinger: Varuh mlade rži

Zgodba o razvajenem bogataškem sinku, ki mu nič ni dovolj dobro in ima o sebi neverjetno dobro mnenje. Ljedem ali zavida ali ga jezijo, ponavadi oboje hkrati. Na trenutke zelo žalostno, nekateri deli so zelo samokritični, nekateri pa zelo smešni. Nekaj presenetljivih obratov, jezik me ni navdušil. Dijak Holden je izključen iz neke elitne šole (ker se mu nič ni dalo) in potem namesto da bi se soočil s posledicami in naredil nek realen načrt za prihodnost, vtakne glavo v pesek in pravzaprav pričakuje, da ga bodo (spet) reševali starši. Pobegne, tava po New Yorku. Vmes se malo smili sam sebi, malo poskuša iskati uteho pri naivnih prijateljih in prijateljicah, sam sebi se zdi blazno dober, ker ne izkoristi svoje mlajše sestre (ki ga seveda edina obožuje, zato ima edino njo rad). Nobenega občutka za odgovornost, starše ima za bogove in zahteva od njih, da ga potegnejo iz vsake zagate. Po drugi strani pa se ni sposoben soočiti niti z njihovo slabo voljo, ampak se raje zateka v sanjarjenje (kako bo pobegnil daleč stran in živel v koči brez vode in elektrike blabla…) in potem je jezen na punco, ki ne nasede čvekanju. V glavnem razvajen mulo, ki poskuša naredit čimboljši (jasno da zlagan) vtis na druge. Rad bi bil občudovan, ni pa pripravljen vložit nobenega truda v to. Vseeno sem uživala v romanu zaradi komičnih dogodkov in občasnega presenetljivega uvida - vendar kritizira male napake, da zakrije osnovno - ultimativno odvisnost od staršev, katere se sploh ne zaveda, zato tudi ne najde izhoda iz situacije.

Jerome Klapka Jerome: Trije možje v čolnu (prevedla Maja Kraigher)

Odličen roman. Presenetilo me je, da je iz 19. stoletja, ker se mi je zdel čisto sodoben. Zgodba gre o treh prijateljih in psu, ki 14 dni čolnarijo po Temzi v smislu oddiha. Zelo iskrena in vedra pripoved z veliko smešnimi vložki: koleno snažilke, dogodek s fotografiranjem na reki, pripravljanje ponjave, barometri in vreme, tekmovalni osmerec.

Komentar k obisku knjižnice jan. 2006:

Zelo težko najdeš knjigo, ki ni

• šund (predvidljiva vsebina, reven jezik, skregano z realnostjo)
• želodec obračajoča
  • vojne - neverjetno, ampak vsaj 80% knjig v knjižnici je v neki povezavi z neko vojno
  • problematičen seks - skoki čez plot in potem blazno filozofiranje v zvezi s tem in bluzenje in samovšečnost ob tem dejanju + občutki krivde + kr neki. Prostitucija je očitno med pisci izredno priljubljena in spet neko obešanje višjih smislov na dejstvo, da ni sposoben zapeljat in zadovoljit normalne ženske. Prvinski nagon, višja sila, naravna potreba - zakaj potem nihče na dolgo in široko ne opisuje, kako je odvajal blato v telefonski govorilnici in kako se je zraven počutil in kako da prvinski nagoni so pač prvinski in se jim ne da upreti (npr. “že stoletja se trudimo ukrotiti to divjo žival v sebi, vendar se je nemogoče upreti temu prvinskemu klicu…”) in poveličevanje sebe in vse ostale bedarije, ki nam jih prodajajo v zvezi s seksom.
  • šovinizem - ne glede na spol avtorja: 90% knjig.
• za znoret dolgočasna. Ko avtor npr. napiše knjigo iz čistega dolgčasa in porabi 30 strani, da pove, kako je šel na sprehod - samoten sprehod po nekem brezveznem parku recimo in se zraven spomni stvari iz svojega življenja, ki so še nekoliko bolj dolgočasne kot ta dogodek in premlevanje, premlevanje nezanimivih reči.

Dekle z bisernim uhanom

sploh ne slab roman, precej iskren - v nasprotju s pričakovanjem po začetku romana. dekla pride v hišo slikarja, njegove žene in njunih otrok in se zelo trudi. Malo se zaljubi v šefa (tako kot vse podrejene ženske v vseh romanih), ki pa jo izkoristi za svojo sliko in je ravnodušen do nje kot do žive osebe. V romanu ni pretiravanja pri čustvih, verjetno je vzrok nizozemska mentaliteta. Precej feminističen roman, ki si ne zatiska oči pred realnostjo (delo dekle in varuške, relativna nemoč zaradi revščine, izkoriščanje, socialne razlike brez nekih čustvenih sprenevedanj). Močna volja in smisel za preživetje dekleta, ki ga spremljamo.

Wei Hui: Dekle iz Šanghaja

24 letna vase zaljubljena ženska se zdi sama sebi zelo pomembna, ker piše roman. Njeno samozavest dodatno napaja njen partner, ki je impotenten in zadrogiran ter brezupno navezan nanjo. Nato spozna poročenega nemškega poslovneža in ima z njim občasne spolne odnose. Kasneje kitajski tip umre, ona pa se nikakor ne more več odlepiti od nemškega tipa (ker je a. lep, b. bogat in c. manj šovinističen kot povprečen Kitajec). Zoprno branje.

Helen Fielding: Dnevnik Bridget Jones in nadaljevanje

Odlična romana, prvi nekoliko boljši. Iskreno in humoristično piše o svojih vsakdanjih in nevsakdanjih težavah. Zelo primerno za poletje!

Haruki Murakami: Norveški gozd

Med prvimi 10 stranmi kar trije opisi kosti in trupelc, ko je avtor želel opisati svoj sprehod. Str. 17: “Dom je bil v primerjavi s stanovanjem precej manjši, jaz pa sem bil le s posteljo in namizno lučko popolnoma zadovoljen. Sam bi sicer rajši najel stanovanje, kjer bi mirno užival samsko življenje, vendar do staršev … ne bi bilo pošteno. Poleg tega mi je bilo popolnoma vseeno, kje živim.” Hipokrizija. Na strani 27 sem odnehala, ker se mi je zdelo preveč depresivno in hinavsko. Na ovitku piše, da naj bi bil to roman o odraščanju in iskanju ljubezni in avtor je zvezdnik sodobne japonske književnosti. Vseeno. Prebrala sem še nekaj strani na random in vse je tako obupno opravljivo in brez energije, da ne morem brati. Glavno, kar me moti, je pa stalna dvoličnost in pretvarjanje. Dolgovezno in jezivo.

Izidor Cankar: S poti

4 osebe in čari Italije: pisec, Fritz, Karla in Ester. Vsi našteti so zaljubljeni v lepega, kao brihtnega in neverjetno samovšečnega Fritza, ki je kao avtorjev alter ego in s katerim se stalno krega. Karla je famme fatale, ki to zaradi izredne F. samovšečnosti ne sme biti, Ester pa njeno nasprotje, katere življenjski sok izpije fenomenalni Fritz. Pisec je pa v vseh pogledih simpatičen, dober in priljuden, vendar si očitno želi biti Fritz, ker ga večkrat občuduje, čeprav se krega. Avtor uživa v umetnosti (Assunta, ples Karle na koncu…) in to odlično prenese na bralca. Zelo dobre vaje v slogu ob Julijinem balkonu - pronicljivo in duhovito. Čudoviti opisi vzdušja in ambienta.

Na srednji šoli je bila to ena mojih najljubših knjig, sedaj pa se mi zdi nekoliko preveč patetična. Friz mi gre na živce, ker ne vidi resničnosti in moti me odnos knjige do žensk - v vsakem primeru morajo končati kot luzerji, ker moška samovšečnost ne prenese nič drugega.

Edward M. forster: Soba z razgledom (prevod Janez Gradišnik)

Na 43. strani me je začelo blazno zanimat, kako je mogoče, da je roman za tisti čas tako npreden in da ni čutiti čisto nič sovraštva do žensk - avtor je homoseksualec!

Citati: najboljši je tisti na začetku 4. poglavja (predolg za prepisovanje). Ostali: “Oh, draga gospodična Honeychurch, prehladili se boste! Pa še gospod Beebe je tukaj. Kdo bi si mislil, da je to Italija. Moja sestra si prav zares pripravlja ogrevačo: ni udobja ali primernih naprav.”

“Po strani se jima je približala in sedla, v zadregi, kakor vedno, kadar je vstopila v sobo, v kateri je bil sam moški ali moški in ženska…”

“Gospod Beebe damama ni mogel povedati, akj se mu je zgodilo v Modeni, ko je hišno prineslo noter, ko se je kopal, pa je veselo vzkliknila: “Fa niente, sono vecchia.”"

Dogodek z nepremočljivim kvadratom. Feministični citati v drugem delu knjige.

Odlična, res odlična knjiga. Avtor je popolni filantrop in do konca nezatežen, hkrati pa se vsega jasno zaveda - medsebojnih odnosov, plusov/minusov določenih osebnosti, časa - ne da bi karkoli obsojal. Tudi najbolj zoprni karakterji se na koncu izkažejo za na svoj način pozitivne in nihče ni samo negativec. Imajo pač v glavnem bolj ali manj različne lastnosti in nekatere so moteče, druge pa navdušujoče.

Zgodba je pa takale: gdč. Lucy Honeychurch letuje s svojo sestrično Šarloto (starejša in nikoli poročena - gardedama) v Italiji, kjer so tudi duhovnik Beebe (sicer duhovnik iz njenega okraja v Angliji) in gospoda emerson (oče in sin) ter veliko drugih gostov pensiona. Sin Emerson se zagleda v Lucy in jo enkrat na izletu poljubi (kar je bilo v tistih časih “žalitev” zanjo), zato gresta s sestrično še isto noč iz Firenc v Rim, kjer spozna Cecila (tradicionalističen, šovinističen). Sin in oče Emerson sta veliko bolj napredna in feministična, vendar mnogo bolj revna od Cecila. Cecil Lucy zaprosi za roko in drugi del knjige (kjer je večina poglavij podnaslovljenih z Laganje …) se dogaja v Angliji, kjer opisuje življenje zaročencev pri njeni družini. Po naključju se Emersona preselita v bližino in se spet srečajo. Nato Lucy pusti Cecila in gre z Emersonom. Konča se izredno spodbudno in vesela sem, da ni avtor konca (kot se pogosto dogaja) nalašč zamoril.

To je knjiga o načelih, mladosti in svoji odgovornosti za svojo srečo. razgled je bistven: Cecila si Lucy vedno predstavlja vsobi in še to po možnosti brez razgleda, Emersona pa na idiličnem koncu narave. S Cecilom je življenje udobno, vendar hermetično, vpeto v tradicionalne vzorce in predvsem šovinizem (ženska mora biti po Cecilovem mnenju očarljiva, ne pa takole razmišljujoča, ne sme se jeziti, mora biti predana njegovemu varovanju in usmerjanju in on ji mora vseskozi dominirati). Z Georgem je življenje je viharno, nekonvencionalno in osvobajajoče (George prepričuje Lucy, naj se poroči z njim in pusti Cecila: “Spet Cecil, ves, kar ga je. Ne upa si pustiti ženski, da bi se odločala. Izmed tistih je, ki so vlekli Evropo nazaj tisoč let. Vsak trenutek svojega življenja vas vzgaja, govori vam, kaj je očarljivo ali zabavno ali primerno za damo, govori vam, kaj se moškemu zdi žensko, in vi, med vsemi ženskami vi, poslušate njegov glas namesto svojega lastnega.” Potem ona pove, da zdaj pa on njej govori, kaj naj dela. “Da, res je, nekje na dnu sem jaz enaka surovina. Ta želja po vladanju ženski - to leži zelo globoko, in moški in ženske se morajo bojevati proti njej, preden lahko vstopijo v vrt. Vendar vas jaz res ljubim - gotovo na boljši način kot on.” Pomislil je. “Da - zares na boljši način. Želim, da imate svoje misli, tudi če vas držim v naročju.” To se mi zdi zelo plemenito. Zaveda se pasti in se jim je zato sposoben izogniti, ne da bi zasovražil nasprotni spol - še vedno jo želi varovati, hkrati pa se zaveda, da ni domača žival. Lahko ji da torej ljubezen IN razgled.

Paul Bowles: Zavetje neba (prevod Andrej Blatnik)

Precej zoprna knjiga, ki je nisem uspela prebrati v celoti do konca (zadnjo polovico sem brala precej poševno - prizori posilstva in suženjstva ženske podani na psihopatski - hladen in neprizadet način). avtor je zoprn sam sebi in zato tudi meni. Upodobljeni ljudje so neke glive, ki ne vedo, kaj bi delali in se zapletajo v dekadentne situacije.

Zgodba: Port in njegova žena Kit gresta na eksotično potovanje v dežele Daljnjega vzhoda. Sicer sat iz New Yorka, v Evropi je vojna. Spremlja ju “prijatelj” Tunner, ki jima gre obema večinoma na živce in je edina nezoprna oseba v celi knjigi. Občasno se srečujejo tudi z ekscentrično mamo in njenih razvajenim sinom, ki ju veže incestno razmerje. On med drugim zahaja tudi k prostitutkam, ki jih očitno v krajih, kjer se nastanijo, kar mrgoli, ker tudi Port nima težav pri iskanju teh. Ob tem se tudi velikokrat alkoholizirajo, Port je razvajen in nadut, Kit travmira in se ne zna odlepit od njega, Tunner je pa tipičen ameriški turist - malo neobčutljiv in prepričan v svojo superiornost, ampak benigen in neagresiven. To je vsebina prve polovice knjige, nato sem brala zelo površno, ampak: Port krepne za tifusom, Kit pa pristane v suženjski vlogi nekega šefa harema. Po daljšem obdobju obnašanja do nje, kot da je predmet, ostane Kit brez še tistega malo svoje volje, kar je imela prej. Edino, kar se ji dogaja v življenju, je to, da ji neka starka nosi hrano in da seksa s šefom harema, česar se začne potem celo veseliti (tipično - če se ne motim, se temu reče Stockholmski sindrom). Potem se on hoče kao poročit z njo in kasneje ga ona neha zanimat, nakar ona uide in bluzi do nekega brezveznega konca, kjer ni jasno, kaj se zgodi. Ni mi jasno, kaj je avtor hotel sporočiti javnosti s svojim romanom razen tega, da slabo končaš, če ne veš, kaj bi sam s sabo. Avtor tudi uživa v gnusnih prizorih in izkrivljenih medosebnih odnosih, kjer moški dominira. Port impotentno ne najde užitka v “navadni” spolnosti in ne zna zadovoljiti ženske, zato so za potešitev potrebne posebne razmere - eksotična prostitutka ali slepa plesalka ali pa utruja svojo partnerko s svojimi nenavadnimi potrebami. Kit je sicer precej normalna ženska, ki je padla na finto in je sledila možu na zanjo nevarno in utesnjujoče potovanje (v šovinistične dežele), zato je nesrečna in prestrašena. Obenem želi biti to, kar je družba verjetno zahtevala od žensk v tistem času (v zahodnem svetu) - neobčutljiva raziskovalka nevarnega sveta in hkrati kolonialno vzvišena nad ljudstvom obiskane dežele. V resnici svojo zmoto drago plača: Port se izkaže za hinavskega in nezanesljivega, zato se nekaj časa na skrivaj tolaži s Tunnerjem, ampak zaradi (v njeni situaciji popolnoma butastih) občutkov krivde in neke dolžnosti do Porta spusti iz rok zadnjo rešilno bilko (Tunnerja). Port jo pa - tipično za neizživete homoseksualce - sovraži, ker ji ne more dati, kar ona upravičeno zahteva - ljubezen in spolnost. Kit ne ve, kaj je zanjo dobro in na prvo mesto postavlja Porta (in kasneje druge moške). Zato “jebe ježa” vse do dvomljivega konca romana. Avtor je menda (v smehu) rekel, da bi jo bilo treba iskati v kakšnem bordelu blizu kraja, kjer se odvije konec knjige. To se zdi najbolj verjetno, saj zlorabljene ženske pogosto končajo v prostituciji. To je zgodba o ubijanju Boga v ženski - najprej s strani moža, ki jo tudi zvleče v nevarno okolje in zapusti, nato pa so delo najbrž dokončali lokalni vampirji.

Corinne Hoffmann: Bela Masajka

Zelo napeto branje in praktično nemogoče je odložiti knjigo. Belka se zaljubi v Masaja in z njim preživi več kot eno leto v kolibi iz blata, nato pa ga s hčerko zapusti, ker postane ljubosumen alkoholik. Navdušila me je odločnost in moč te ženske. Zanimivo je opisala svoj odnos z možem, ki je na koncu kljub svoji izjemni osebnosti podlegel pritiskom svojega okolja. Njegova vera v tradicijo (ki ima v tistem okolju - v odsotnosti knjig, znanosti, medijev… - nepredstavljivo vlogo) je bila vseeno premočna. Ni več vedel, v kaj bi verjel - Corinne ni niti približno spadala v noben okvir njegove tradicije in s tem je zamajala temelje tistega, v kar so vsi verjeli in je bilo pravzaprav sveto. Čudi me, da skupnost ni bila bolj agresivna do nje. Njegovo družino in celo vas je prikazala kot zelo strpne in razumevajoče. Verjetno je tudi res, da so to praktični ljudje in so se vedno morali prilagajati muhasti naravi in zanti preživeti, tako da so verjetno tudi vedeli, da je ugodneje, če popustijo in so tako deležni vseh mogočih bonitet - avto, trgovina, denar. Presenetilo me je tudi, kako odločno je vztrajala v tej zvezi, čeprav jo je uničevala na vseh koncih - 100 tropskih bolezni, lakota, slabi bivalni pogoji, prenašanje šovinizma (do svoje hčere sploh ni imela nobenih formalnih pravic), slaba medicinska oskrba, neobstoječe prometne povezave… Mogoče je vzrok v njeni družini, o kateri je zelo redkobesedna - je pa nekaj nelogičnosti. Npr. zakaj njena mama ni hotela pazit njene hčerke in zakaj nista smeli stanovati pri njej, čeprav sta bili v hudih denarnih težavah in je morala Corinne najt (in obdržat) službo. Ganljiv je del knjige, kjer je napisala, da se je zvečer, ko so pili čaj z družino in sosedi, sredi divjine počutila bolj varno kot v stanovanju v Švici. Mislim, da je bila njena zaljubljenost posledica intenzivne želje po pripadanju skupnosti in izjemne telesne lepote moškega, ki jo je znal negovati (njegove poslikave in okras ter nakit so bili vsi zelo lepi, poleg tega pa se je še napol nag sprehajal v spremstvu dveh sulic - lep, močan, spreten). Plus faktor drugačnosti, ki je v začetku zelo privlačen - dokler ga zaradi obremenitev vsakdanjika ne moremo več kompenzirati in se navdušenje spremeni v napor.

Corinne Hoffmann: Zbogom, Afrika

Nadaljevanje Bele Masajke, kjer ugotovimo, da je Corinne praktično nezlomljiva, izjemno prilagodljiva in trdoživa, pametna in podjetna. Zanimivo branje, bralec je hvaležen za slike nje in Napirai ter Lketinge in družine po izdaji uspešnice. Čeprav njene knjige skoraj nimajo literarne vrednosti, se mi zdijo bolj dragocene kot pa ekshibicije nekih vasezaljubljencev (čeprav se da to očitati tudi Corinne, je kilometre daleč od raznih avtorjev prispevkov za domača branja in berila :). Všeč mi je tudi njen odnos do hčerke - zaradi nje je po mojem zbrala zadnje moči ter se prebila v Švici. Mislim, da nekje piše, da je Napirai njeno sonce in bistvo njenega življenja. Veselim se njene tretje knjige in si želim, da je slava ne bi uničila.

Alexandra Gray: Deset ljubimcev

Zanimivo branje. Spremljamo bejbo od 16. - 36. leta in njene moške - moža in (potem ko od njega pobegne) njene ljubimce. Vsi so bolja lai manj zelo egoistični in naveličani vsega (všeč so ji večinoma taki, ki so po statusu visoko nad njo - zato pri njih nima praktično nobene vrednosti več, ko se jim preneha zdeti zabavna). Odvržejo jo kot igračo, ki so se je naveličali, prej pa mora ugibati in pravilno plesati po njihovih željah. Mož je ni jemal - sploh ne - kot enakopravno in tako tudi večina ostalih (razen Igralca - ki pa je bil zanjo premalo ugleden, čeprav zelo lep in zaljubljen vanjo). Njeni moški: mož, Najboljši dijak (mož je delal in stanoval v dijaškem domu, zato se je takoj po poroki komaj 19letna preselila k njemu), Lord, Miljarder, Igralec, skrivnostni gospod X, Režiser, Devičnik, Odvetnik, Ljubimec. Najbolj mi je bila zanimiva njena zveza z Miljarderjem - kako popolnoma se je podredilanjegovim željam, kako se je sprijaznila z vlogo 150. ženske v njegovem življenju in kako je še dolgo hrepenela po njem. Najbolj erotična je bila avantura z Najboljšim dijakom (čeprav do seksa sploh ni prišlo). Lord je bil nek ancient, blago naveličan vsega in je pil kri njeni mladosti in naivnosti, Odvetnik brezsrčen hinavski izkoriščevalec, režiser osebnostno šibek umetnik, Devičnik tipičen mamin sinko, osebnosti Ljubimca in gospoda X mi pa niso jasne, niti mi ni jasno, zakaj se je zapletla z njima. Mož se je pa itak obnašal do nje kot do pohištva.

Gaby Hauptmann: Iščem impotentnega moškega

Šund. Prva polovica knjige še kar zabavna, potem pa težko berljivo zaradi predvidljivosti in nemogočosti :) Tu imamo Pravo junakinjo, ki je ne samo lepa, pametna, uspešna, samozavestna in sploh super v vseh pogledih, ampak tudi izjemno privalčna za 100 odstotkov pripadnikov moškega spola, ki so sami paradni primerki, med katerimi kar ne more izbrati. Obenem ima tudi dve prijateljici, ki sta obe brez napak (kot ona sama) in jo občudujeta na vsakem koraku. Kljub temu nekaj dobrih odlomkov - o frigidnih ženskah, nekaterih moških itd. Feministična Nemka, ki se z drugimi pogovarja v klicajih. Ja! Sehr gut! Ja klar!

Waris Dirie: Puščavska roža

Avtobiografija somalijske ženske, ki je pobegnila pred dogovorjeno poroko in uspela priti v Evropo in Ameriko. Presunljiva knjiga, lepo napisana (pomagala ji je neka zahodnjakinja) in obvezno branje za razvajene. Avtorica sicer sploh ni simpatična, je pa občudovanja vredna zardai svojega poguma, da se upre tradiciji (v katero verjame ves njen svet) in pobegne v neznano in to skozi puščavo. V oporo sta ji bili mama (pobegnila od svoje družine v mestu in se poročila z nomadom) in sestra (pobegnila in se poročila s človekom po svoji izbiri). Ob tem sem ugotovila, zakaj smo ženske še vedno v taki riti (tukaj nam gre sicer bolje kot Afričankam, pa vseeno smo “druga klasa”) - močne ženske, ki nočejo sklepat zoprnih kompromisov, imajo redkeje otroke kot podredljive kure (”tukaj se ne da nič narediti”, “tako je vedno bilo”, “on je pač tak”, “saj mi je dobro - ne tepe me…”…). Torej otroke večinoma vzgajajo podredljive, šibke ženske in otroci se v otroštvu naučijo, da s(m)o ženska bitja podrejena moškim. Sklene se začaran krog (hči se poroči s kopijo svojega očeta, sin se začne obnašati kot oče), ki ga je Waris uspela prebiti!

Senait G. Mehari: Ognjeno srce

Huda knjiga, težko berljiva. Kljub temu, da se avtorica popolnoma nič ne smili sama sebi, je vseeno zelo grozno, kaj vse se ji je dogajalo. Iz Etiopije (Eriteje) je prišla v Nemčijo, se osamosvojila in uspela kot pevka, vendar pa jo še vedno preganjajo “sence iz preteklosti”. Bila je po sirotišnicah, družina jo je izdala (vsi skupaj in vsak posebej - skoraj), kot otrok-vojak je videla grozote vojne in zbrala dovolj poguma, da njih piše. Občutljiva in pametna deklica, ki jo bo verjetno šele lastna družina (če jo bo sploh uspela imeti z dobrim možem - po vsem, kar je videla) prinesla mir in veselje. Upam, da ji bo to uspelo. Pravi, da noče sočutja, ampak zavist od drugih. To je dobro izhodišče. Kaj se lahko naučimo iz te knjige:

• da se ne smemo smilit sami sebi
• da se ne smemo smilit sami sebi
• da se ne smemo smilit sami sebi
• da obstaja (oz. je vsak možen) izhod iz res obupne situacije
• da je treba tudi črncem na drugem koncu sveta pomagat (kako, mi pa ni jasno - financiranje izobraževanja žensk bo verjetno najbolj točen odgovor)

Isabel Allende: Portret v sepiji

Prebrala tri strani, nato knjigo podarila svoji mami. Pisanje po načinu zelo spominja na gabriela Garcia Marqueza in me nervira. Dela se ravnodušna do stvari, do katerih ne moreš biti ravnodušen. Ne maram knjig, ki se ukvarjajo s temno platjo človeštva (prevare, vojne, prešuštva…) na fiktiven način, ker grozne stvari opisujejo preveč neprizadeto in se delajo, da so super in vzvišeni nad tem. Če bi se jim to zares dogajalo, bi s svojim razmišljanjem lahko preko knjige človeštvu sporočili kaj res vrednega (npr. Waris o zlorabljeni ženskosti, Senait o otrocih v vojni in nasilju v domačem okolju - opozorita na problem, ki tare veliko ljudi in s tem senzibilizirata ljudi, da to slabše tolerirajo in se ne morejo tako učinkovito delat, da se jih ne tiče). Ljudje, ki pa jih pisanje o slabih stvareh zabava, mi grejo pa na živce. Ravno zaradi takega neprizadetega in vzvišenega odnosa do trpljenja drugih je toliko sranja na svetu.

Vsebina prvih treh strani: lahkotno in skoraj v porogljivem tonu piše o svoji kao babici, ki jo je dedek varal, nato se je pa še javno osramotila z nekim dejanjem, ki je bilo namenjeno njemu. O smrti kao svoje matere kmalu po njenem porodu piše, kot bi bilo to zabavno. Na živce mi gre ta ženska. Razvajena je in dekadentna.

2007

Michel Schneider: Marilyn, dernieres seances

Opis v reviji Gloss me je navdušil - to naj bi bila knjiga psihoanalitika o Marilynemu psihoanalitiku, ki naj bi bil s svojimi metodami sokriv za njen konec. Nato sem prebrala odlomek in je bil tako voajerski in mrhovinarski, da sem se odločila, da ne bom brala naprej.

Francis Wheen: Kako so prodajalci megle zavladali svetu

Spet odnehala po nekaj random straneh poševnega branja - naštevanje imen ljudi, ki naj bi bili iz neprepričljivega razloga pomembni. Premalo vsebine, preveč naštevanja.

Sanja Rozman: Sanje o rdečem oblaku

Zanimiva izpoved. Vsak od nas bi moral napisati knjigo svojem življenju.

Sanja Rozman: Peklenska gugalnica

Odlična knjiga o raznolikih obrazih zasvojenosti, nekaj zelo uporabnih predlogov, kako se je rešiti. Pogrešala sem analize izpovedi pacientov.

Joan Torres, Susan Forward: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo

Obvezno branje za vse ženske, ki so bile nekoč zadovoljne same s sabo in energične, v zvezi pa postajajo čedalje bolj nesamozavestne ter vidno propadajo na vseh področjih.

Laura Schlessinger: Deset neumnosti, s katerimi si ženske zapletajo življenje

Še en must-have.

“Fantazije, da si boste s strpnim prenašanjem neomajne egocentričnosti drugih ljudi prislužili njihovo priznanje ali ljubezen, se nikoli ne uresničijo. Pač pa se krepi sovraštvo do samega sebe.”

Howard M. Halpern: Rezanje spon

nekaj dobrih poudarkov, vendar preveč Otroka v sebi - otrok v njih, otrok v nas, otrok v … blabla. Moti me, da nekateri ljudje poskušajo opravičiti svojo nezrelost. Avtor naj bi bil nek šef ameriških psihologov, vendar so mi njegove ekspertize nekoliko sumljive v luči dejstva, da je v zahvali navedel le svoje otroke, njihove matere pa ne.

Robin Norwood: Ženske, ki preveč ljubijo

Obvezno branje za 95% žensk.

Phil McGraw: Le vi ste pomembni

Če vam gre nekaj v vašem življenju na živce, je treba to spremeniti.

John Gray: Otroci so iz nebes

Veliko pametnih idej, predvsem ideja o naklonjenosti otrokom in nekaznovalnemu načinu vzgoje.

Bogdan Žorž: Razvajenost

Obvezno branje za vse starše. Avtor vodi skupine in delavnice za problematične najstnike. V knjigi analizira njihovo družino in preteklost ter išče vzroke za njihove probleme.

Alice Miller: Upor telesa

Če so starši delali grozne stvari, si je treba to priznati in se ni treba prepričevati, da so nam “hoteli samo dobro”. V tem procesu uvida mora biti prisotna priča, ki ne ščiti staršev, ampak pacienta. Zanimive analize življenjskih zgodb znanih umetnikov ter analize njihovih pisanj. Osvežilno, brez strahu pred avtoritetami.

2008

Harville Hendrix: Najina ljubezen

Izjemna knjiga, zaenkrat najboljše, kar sem do sedaj brala s področja zakonske zveze. Temeljna misel je ta, da 1. partner ni kriv za vse naše tegobe (ampak starši :) in 2. moramo partnerja ljubiti brezpogojno (to pomeni: jaz to naredim zate in ne pričakujem ničesar v zameno). Gradnja odnosa temelji na odpovedovanju sebičnosti in egocentričnosti. S tem, ko dajemo drugemu, postajamo boljši ljudje in se zato bolje počutimo.

“Večina se jih raje loči, razbije družino in razdeli vse imetje, kot pa da bi se potrudila spremeniti partnerske odnose. ”

“Vsi si želimo živeti življenje otroka. Ni nam do tega, da bi redili krave in molzli mleko; raje sedemo za mizo in čakamo, da nam bo s kozarcem hladnega mleka postregla skrbna roka mame ali varuške. Te pobožne želje so še posebej izražene v zakonu. Nismo pripravljeni sprejeti odgovornosti za to, da bi bile naše potrebe zadovoljene; radi bi se zaljubili v nadnaravno bitje in srečno živeli do konca svojih dni.”

Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju
Še ena v vrsti knjig, ki me navdušujejo zadnje čase. Odlična, odlična, odlična knjiga. Končno imam referenco, s katero lahko zadavim mimoidočega pametnjakoviča, ki mi bo gnjavil z “ahhhh, kako lepo je bilo v starih časih, ko so ljudje živeli na kmetih, ne pa ta pokvarjena mladina”. V knjigi so (posredno) tudi zelo prepričljivi argumenti za splav in kontracepcijo. Na misel mi v tem kontekstu pride še Rio de Janeiro in njegovi otroci. Druga stvar, ki mi pride na misel, je 80% sveta in njegovi otroci.

Povzetek: ljudje so imeli veliko otrok, veliko od teh je bilo nezaželenih. Matere so večino dneva delale in niso imele časa za otroke. Očetje so bili agresivni in pijani. Otroci so bili večinoma lačni in premalo oblečeni /obuti. Smrtnost otrok (do 15. leta) je bila do 50% (smrtnost v prvem letu starosti je bila 20 - 30%). Večina otrok je delala suženjsko delo. Omejitev delovnega časa za otroke v Ljubljani v je bila 13 ur/dan.

“In tako danes “vemo”, da se odnosi med starši in otroki rahljajo, ne da bi imeli eno samo analizo kakšne konkretne družine iz kakšnega konkretnega preteklega časa. “Vemo” tudi, da imajo ljudje danes zmeraj manj časa, zlasti za otroke, ne da bi ponujali za primerjavo urnike ali delovnike iz tistih dni, ko je bilo časa baje toliko več.”

“Zgodovina otroštva je mora, iz katere smo se pravkar začeli zbujati.”

“Služeča dekleta so bila torej še v dosti slabšem položaju kot fantje. Bila so še bolj odvisna od svojih gospodarjev. Bila so zlahka zamenjiva. Njihove sanje in ambicije morda niso bile nič manjše, a življenje jim je dovolj zgovorno kazalo, da zanje ni nobene stvarne podlage.”

“Stiska se prekvalificira v vrlino, represija postane stil življenja. Človek mora biti trd, zavarovan z neprebojnim oklepom, hladen. Vse to mu je potrebno, da se tista neskončna, potlačena bolečina v njem ne bi prebudila in zabolela. Otroci pa so v tem oziru zelo nevarni. Majhni ljudje so zapleten sveženj potreb, ki pričakujejo zadovoljitve. Zato se oklepajo svojih staršev, pričakujejo od njih ljubezni in pomoči, varnost in toplino. Da bodo kdaj na tem svetu lahko doma, potrebujejo najprej tisti stvarni, osnovni dom. Z vsem tem pa v starših budijo spomine na njihovo lastno nezadoščeno otroštvo, na vse tisto, česar oni sami niso dobili, pa bi bili morali. Se pravi, morali bi dobiti, da bi resnično lahko postali veliki, močni, pokončni, samosvoji, odrasli ljudje. Vse to niso. Vse to zgolj igrajo, da bi prikrili, kako neskončno majhni, šibki, klavrni, upognjeni, odtujeni in razboljeni so v resnici.”

“Rodil se je arhetip slovenskega mišljenja in čustvovanja, tisti melanholični in nostalgični vzorec, ki je dominantna poteza vse slovenske književnosti. Svet je zmeraj razklan na temno sodobnost in svetlo preteklost, na čas zdajšnjega brezdomstva in čas nekdanje pripadnosti, na temo mesta in idilo vasi, na muko stvarnega in idilo izsanjanega.”

Aleksandar Matunović: Titova sovladarica

Zanimiva knjiga o Jovanki in Titu, ki jo je napisal eden Titovih zdravnikov. Nekateri uvidi so zelo lucidni, kljub temu pa je (tako kot verjetno vsi, ki so želeli obstati na Titovem dvoru) podlegel kultu osebnosti. Izjemno inteligentna oseba je ta zdravnik, vendar pa nosi močan pečat svojega časa in prostora. Šovinizem, avtorjeva politična prepričanja ter bahanje so mi šli pri branju večkrat precej na živce. Knjigo sem prebrala v dveh dneh, preskočila sem zgodbe o spletkah okrog ljudi in dogodkov, ki jih ne poznam. Zanimala me je predvsem Jovankina zgodba. Edini izvor njene moči je izviral od soproga, ki pa jo je čez nekaj časa zamenjal z mlajšo ljubico. Želela je samostojno politično funkcijo, vendar so jo pri tem sistematično ovirali in na koncu razglasili za paranoidno, s čimer se dr. Matunović sicer ni strinjal. Imela je veliko lastnosti, ki niso bile prijetne, le ugibamo lahko, kakšna bi bila kot vladarica.

Zanimiva se mi je zdela zdravnikova reakcija na klofuto, ki jo je Jovanka prejela od Tita zaradi njegove ljubice. To se je zgodilo ravno pred njenim predavanjem o enakopravnosti žensk in moških, nikoli prej je ni nihče udaril. Zdravnik je problem minimiziral in ji lagal o Titovem odnosu do maserke (ljubice). Podpiral je Tita v vseh pogledih in Jovanko toleriral kot nujno zlo. Jovanka je morala biti zelo osamljena. Obdana je bila z ljudmi, ki so bili lojalni predvsem Titu.

Knjiga o intrigah in spletkah iz polpretekle zgodovine, ki je verjetno tudi veliko bistvenega zamolčala.

Benka Pulko: Pocestnica

Zelo prijetno in sproščujoče branje. Avtorica je šla sama na 2000 dnevno potovanje okrog sveta z motorjem. Želela bi si, da bi bila knjiga daljša in z več refleksije, sicer pa navdušuje s svojo iskrenostjo, optimizmom in energičnostjo. Definitivno nakup za domačo knjižnico.

Lundy Bancroft: Why does he do that

Obvezno branje za ženske, ki so v odnosu z osebo, ki govori o ljubezni, dejanja pa govorijo drugače (tudi če ni telesnega nasilja).

Knjiga o besednem nasilju, partnerskih manipulacijah in zlorabi.

Maja Rus Makovec, dr. med., spec. psih.: Zloraba moči in duševne motnje ter poti iz stiske

Naslov pove vse, sicer pa zelo zgoščeno branje. Za 170 strani sem porabila cel teden. Strnjen povzetek teme z na raziskavah temelječimi argumenti. Odlična knjiga. Isto filozofijo zagovarja Juul.